Borut Golob: Šala

Ne bi se rad ponavljal, zato na kratko. Smreka lipa bukev križ spada med spregledane vrhunce slovenskega romana. Če se je Golob z Raclette in Pes je mrtev ekspresno kotrljal s svojega ustvarjalnega vrha, Šala končno prinaša kanček upanja.

Šala skorajda ni roman, pač pa je iskrena, pretežno prostaška, predvsem pa neizmerno zaj... razlaga tega, kar se nam je zgodilo v zadnjih štiridesetih letih. Golob v tem smislu ni Jančar, temveč troedini Varufakis, Žižek in Vedrana Rudan. To je, da se razumemo, izborna novica. Nametavanje duhovitih postulatov nam spet prikaže najboljšega Goloba, pripoved v množini pa je zadetek v polno.

Preden preidem k poglavitnemu očitku, naj samega sebe spomnim na čudovit izrek, ki ga Henry Ford v resnici nikoli ni izustil: "Če bi vprašal ljudi, kaj si želijo, bi odvrnili, da hitrejše konje."

Kot največji živeči oboževalec romana Smreka lipa bukev križ v najnovejšem romanu pogrešam golobovske zgodbe in njihovo neizmerno duhovito prepletenost. Šala kot ne-roman jih kakopak ne dostavi, je pa vsekakor korak v pravo smer. Zopet zadržujem dih in čakam, ali bo Golobov naslednji izdelek tisti presežek, ki ga čakam že več kot desetletje. 

Andrzej Bart: Tovarna muholovk

Naš geto je zadel strašanski udarec. Zahtevajo to, kar nam je najdražje - otroke in starce. Ni mi bilo dano, da bi imel lastnega otroka, zato sem svoja najboljša leta posvetil otrokom. Živel in dihal sem z otroki. Nikoli si nisem predstavljal, da bodo moje roke primorane storiti to žrtvovanje oltarju. V svoji starosti sem prisiljen iztegniti roke in prositi: Bratje in sestre, izročite mi jih!  Včeraj so mi med dnevom ukazali, da pošljemo iz geta več kot 20.000 Judov; če jih ne bomo, bodo to storili sami. Vzniknilo je vprašanje: naj to sprejmemo in izvedemo sami ali naj to prepustimo drugim? A ker nas ni vodila misel, koliko jih bomo izgubili, pač pa koliko bo rešenih, smo sklenili - moji najbližji sodelavci in jaz sam - kakorkoli težko že bo, da se sami lotimo izvrševanja tega ukaza. Izvesti moram to težko in krvavo operacijo, odrezati moram ude, da bi rešil telo! Odvzeti moram otroke. Če jih ne bi, bodo odvzeti tudi drugi, bog ne daj.

Danes vam ne morem ponuditi utehe. Prav tako nisem prišel, da bi vas pomiril, pač pa da bi vam razkril bolečino in trpljenje. Prihajam kot ropar, da bi vam pobral, kar vam je najbližje. Poskusil sem vse, da bi bila ta grenka sodba preklicana. Ker ni bila preklicana, sem jo poskušal omiliti. Šele včeraj sem ukazal sestaviti seznam devetletnih otrok. Hotel sem rešiti vsaj en letnik, otroke od devet do deset let. Niso me uslišali. Uspelo mi je samo eno - rešiti otroke, starejše od deset let. Naj bo to uteha v naši veliki žalosti.

Chaim Rumkowski, vodja judovskega sveta v loškem getu, dame in gospodje, v morda najgrozljivejšem govoru vseh časov. (Prevod je moj, zanj pa se rahlo iskreno opravičujem.)

Sledi kup pokvarkov, ki vam bodo morda olajšali branje.

Ime Chaima Rumkowskega ni neznano; vsako količkaj poglobljeno delo o drugi svetovni vojni se prej ali slej obregne ob to figuro, o kateri si je težko ustvariti - dandanes tako priljubljeno - črno-belo mnenje. Tovarna muholovk je poskus, kako naslikati vse odtenke črne in vse odtenke bele. Presneto zapleten roman, mimogrede.

Na prvih straneh sem medlel od užitka perspektiv in pretanjenosti jezika:

V spalnici poleg kabineta je temno, zato težko rečemo, ali je mlada ženska, ki leži v njej, lepa ali samo čedna. Gotovo ni spala, ker redkokdo spi z odprtimi očmi. Ko so se tiho odprla vrata, jih je zaprla. Takrat se je slišalo tudi glasni in enakomerno dihanje, ki se je po rastoči frazi končalo s tihim žvižgom. Sivi gospod se je z očitnim zadovoljstvom ozrl nanjo, nato pa se je njegov pogled ustavil na drugi postelji. Šele zdaj vidimo dečka, ki se ne pretvarja, temveč zares sladko spi. In to še ni vse, v mesečini je deček podoben malemu angelu iz nemških pravljic; rožnata lička, kodrček na čelu. Osladno gemütlich, bi lahko rekli, če ne bi bilo tako lepo. Moškemu je bila podoba spečih najbrž všeč, morda se je hotel celo nasmehniti, vendar ne vemo, ali je to tudi storil, ker se je mesec prav takrat skril za oblak in ničesar več ni bilo mogoče videti. Ne moremo pa dvomiti, da se je moški trudil kar se da tiho zapreti vrata za seboj.

Andrzej Bart je zvitorepec: za otvoritev izbere legendo o salonskem vagonu, v katerem je Rumkowski bojda prispel v Auschwitz. Nasprotujoče si legende se tukaj ne končajo, zagotovo pa imajo vse enak konec - smrt Chaima Rumkowskega na kraju, ki ga človeštvo nikoli ne bo moglo preboleti.

Rumkowski v romanu nekako preživi in se prežarči na sodišče, ki mu v bulgakovski dinamiki poskuša soditi. Sojenje je najpomembnejši del zgodbe, a ne le zaradi vzpostavitve vzporedne resničnosti, pač pa tudi zaradi nepredvidljivih obratov in zapletenosti osebnosti, ki sodelujejo. Brez zadržkov se pojavi Hannah Arendt, ki je najbrž namenoma skorajda povsem bleda, ob Bornsteinovem grotesknem zasliševanju samega sebe pa sem se prav zares naglas smejal.

Slabo pripravljenemu bralcu, ki rad v temi skače na glavo v globeli neznanih zgodb, bo preglavice povzročalo tisto, kar spremna beseda imenuje kadriranje. Pojavi se dnevnik, z njim pa neznani moški glas, ki ga je težko umestiti. Živčke sem imel kar precej napete vse do 66. strani, ko sem si rekel, dovolj, odloži vse skupaj. A točno na 66. strani se zgodi nekaj, kar sem sicer že pozabil, a tisto nekaj v hipu prestavi pripoved v pravi zorni kot, da se branje lahko nadaljuje. 

Hud roman, ki ga težko priporočim, ampak - hud roman. Najbrž veste, kaj vam želim povedati. 

Douglas Stuart: Shuggie Bain

 

Roman, okronan z bookerjem leta 2020, se s petnajstletnim Shuggiejem Bainom začne v obetavni dickensovski maniri, ki jo potem uspešno potolčejo njegova mati Agnes in njene trapaste prijateljice. Bogve čemu vse sem se izognil s hitrim, nepremišljenim obvozom.   

Jonathan Franzen: Crossroads

 

Pretresljivo! Zanikrni bloger izginil za dva meseca in potem se je zgodilo tole! Je res po nesreči odgovoril na večno vprašanje, ali je Franzen velik pisatelj?

S Franznom imava resen odnos že od Popravkov. Slika pove več kot tisoč besed.

Popravki so bili za Franzna nedvomno roman preobrata: z njim se je zasidral v javnosti kot mojster človeških zgodb, izpiljenih do osupljivih podrobnosti. Strong Motion in Twenty-Seventh City še zdaleč ne dosegata ravni Popravkov, a roko na srce, to je deloma res tudi za Svobodo in zagotovo za Čistost.

Crossroads sem bral tako, kot je bilo pričakovati. Franzen bralca v hipu objame v prozo, ki je skorajda ambientalna, sproščeno lebdenje v njej pa ne govori v prid hlepenju po obračanju strani. Crossroads je v prvi polovici udobna, prijetna izkušnja. Franzen me vedno znova pretrese s premišljenim odstiranjem neizmernih razsežnosti svojih zapletenih junakov. Odpreš loputico - za njo je galaksija, in tako vedno znova. Roman ima dva vrhunca: razplet dogodkov med Russom in Frances, potem pa še Perryjevo počasno drsenje v ... ne povem, kaj.

Franzen je pomemben pisatelj naše dobe, a mu že od Popravkov vedno spodrsne pri podporni sporočilnosti romana, ki bi pripovedi dala globlji smisel. Nam, nehvaležnim bralcem, brez napake omogoča čofotanje v čudovitem, razkošnem bazenu zgodbe, ki bi lahko bila ocean, pa ni.

Priporočam.

Richard Yates: Krožna cesta

 

Yatesov roman iz leta 1961 je, če prav razumem, tako kot vsi ostali njegovi romani predvsem pripoved o žalosti in gorju predmestij. Če bi to vedel, Krožna cesta ne bi prestopila praga hiše, in lahko bi mi bilo žal.

Krožna cesta dobro osvetli predvsem zorni kot Franka Wheelerja in njegovo tipično moško sebičnost, manj pa vzgibe, ki ženejo njegovo trofejno ženo April. Roman zgodbo krepko zgrabi na nenavadnih vogalih in jo z zanesljivo, bogato pripovedno tehniko prinese do ustreznega zaključka. Česa več bi si lahko še zaželel? Zdi se mi, da mi odgovor na to ravnokar podaja Franzen s prvimi stranmi Crossroads, a ne razumite me narobe: Yatesa se prav zagotovo splača prebrati.   

Tomáš Zmeškal: Ljubezensko pismo v klinopisu

 

Zgodba in prepletenost drobcev Zmeškalovega romana je zahomotana v toliko neprodušnih slojev, da me niti nori eksperiment z Albertom Heglom ni mogel razvedriti. Odloženo, in konec.

David Lodge: Lepa služba

 

David Lodge se je do nedavnega skrival v mrtvem kotu mojega bralskega popotovanja. Da obstaja booker in da je možno kakovosten roman prebrati v angleščini, in kljub temu preživeti, sem se zavedel leta 1989 ali 1990. Lodge je Dobro službo napisal leta 1988 in se z njo uvrstil v ožji izbor za bookerja. Leto ali dve prezgodaj zame, a za dobro knjigo ni nikoli prepozno. 

Dobra služba v svoji podstati kliče po filmski uprizoritvi, za katero Hugh Grant žal ne bi bil uporaben, bil bi pa kot nalašč za zvrst, v katero Dobra služba spada. David Lodge piše, kot da bi izvrstna Nicka Hornbyja in Tonyja Parsonsa cepil z nečim iz drugega vesolja, denimo s Franzenom ali St Aubynom. Zgodbo, ki je v osnovi preprosta komedija, zasnovana na privlačni mladi profesorici Robyn Penrose in nadutim direktorjem Vicom Wilcoxom, Lodge mojstrsko poglobi, pri tem pa nenehno preseneča z zapletenostjo osebnosti glavnih likov. Humor je v piko, razplet pa bolj taku-taku, ker se avtor zateče ne k enemu deus ex machina (kar je v običajnih razmerah en preveč), ampak kar k dvema ali trem. Nisem ploskal, navdušen pa sem še vedno.

Prevod je berljiv tekoče do prvih traparij, ki znajo bralca razživcirati. Zapomnil sem si denimo terasasto hišo in porabiti denar na (...). Take reči težko odpuščam. 

P. S. Trenutki, kot je tale, ponujajo dober odgovor na vprašanje, zakaj je dobro pisati književni dnevnik. V seznamu prebranih knjig sem našel še Lodgev Majhen svet, ki s Changing Places in Dobro službo tvori Campus Trilogy. Sodeč po zapisu izpred enega leta, sem Lodgev fen. Nisem vedel.