Tone Perčič: Izganjalec hudiča

Srh me je oblil, ko sem v romanu našel prvi "v kolikor" - bilo mi je, kot da bi mi kdo zapičil vilice v oko. Šlamastika se potem redno ponavlja, če-ja pa ob ne prav natančnem branju nisem našel nikjer na prvih dvesto straneh. Zanimivo, ker je Perčič več kot zgolj povprečno izobražen in pismen avtor. Za to postmodernistična stvaritev je leta 1995 dobil celo kresnika.

Nikoli se ne bi prebil do polovice, če ne bi bil ujet na Taromovem turbopropelerskem ATR 42 brez drugih možnosti. Težaven je že kafkovski pričetek, prepoln sivih kep sprijetih teles, strupenih mor in temnih ust, iz katerih se cedi pena, pomešana s hropenjem in stokanjem. Je pa začetek vsekakor intriganten uvod v drugi del, zapisan kot osumljenčevo pričevanje, pri katerem dostikrat nisem zlahka ločil med nebrojem pripovednih ravni. Junakovo življenje v Trstu je denimo popisano v skoraj klasični romaneskni maniri, kar mi je vzbudilo upanje v izboljšanje, a vse skupaj kaj hitro zgrmi v globine zaradi Perčičeve očitne želje napisati velik, brezčasen roman.

Odloženo s kančkom besa.

Juan de Recacoechea: Ameriška viza

Modrijanova zbirka Bralec je morda najbolj nora zbirka na slovenskem knjižnem trgu. Seznam naslovov mi zveni kot seznam pesmi z B-strani vinilk. Fenomenalno. Povprečna knjiga ima naklado 600 izvodov in podporo Javne agencije za knjigo RS, kar me skrbi. Naklada, namreč.

De Recacoechea je napisal roman, ki se ga je oprijela etiketa kriminalke, a je več kot to: je fotografski utrinek bolivijske družbe devetdesetih let, njenih obrobnežev in visoke družbe, nadgrajen s tragikomičnimi situacijami in iskreno željo po boljšem življenju. Bral sem ga kot triptih: prvi del presunljivo dobro predstavi Alvarezovo čustveno ozadje in njegove vzgibe, drugi je prestreljen z nenadnim izbruhom testosterona in občasno prekomerno naivnimi prizori z Blanco, tretji pa preseli težo v kovanje zločina in prebavljanje njegovih posledic.

Pošten, moški roman, z občasnimi presežki, pa tudi skoraj nemotečimi pomanjkljivostmi.

Julia Franck: Die Mittagsfrau

Branje na krilih navdušenja po prebranem Panikherzu je kaj hitro naletelo na čeri enostavne, razmeroma dolgočasne proze, ki je ni razburkalo niti škandalozno dogajanje v neki postelji. Kvečjemu nasprotno. Knjižico zanimive velikosti (glej fotografijo) sem brez slabe vesti odložil po kakšnih stotih straneh.

Ivan Tavčar: Visoška kronika

Če bi postavil ob bok dve véliki slovenski literarni deli, Desetega brata in Visoško kroniko, mi razlik ne bi bilo treba iskati z lupo. 1866 proti 1919, dvaindvajsetletni Jurčič proti oseminšestdesetletnemu Tavčarju, prvi slovenski roman proti vrhuncu zrelega pisatelja in - zelo v grobem - ljudski roman proti narodnobuditeljskemu izdelku. Različna, a oba odlična.

Pri Visoški kroniki si je najprej treba v glavo vtepsti letnico izida: 1919. Konec prve svetovne vojne, vznik slovenske državnosti, prekinitev nemške in avstrijske prevlade in kar je že teh reči. Še enkrat, leto je 1919 in ne smemo osupniti, ko naletimo na kakšno krepko:

Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec zamašim, te oženim in Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok.

Bili so drugi časi. Danes je Nemčija z 19 odstotki najpomembnejša slovenska zunanjetrgovinska partnerica, in takšni ukrepi so ne samo nesmiselni, temveč tudi škodljivi.

Tavčar roman zastavi v prepričljivi prvoosebni naraciji Izidorja Khallana, tudi Khallaina, rahlega luzerja, ki pretežni del zgodbe škodi okolici s svojo skrbjo za ugled samega sebe, družine in posestva na Visokem. Z nečimrnostjo in konformizmom vsem zaplete življenje do skoraj tragičnega konca, ki se mu izogne zgolj zaradi kanca sreče in pokore, ki si jo naloži. Sliši se obupno, a ni. Nasprotno!

Zgodovinsko ozadje je fantastično, nit pa napeta kot le kaj. V tok dogodkov v pravem trenutku trenutku vstopajo vznemirljivi liki. Nisem si mogel  pomagati, da ne bi takoj vzljubil Margarete in njene ganljive geste:

Molila je zvitek proti meni, mešala nekaj naših besed ter končala proseče: "Nemi, nemi!"

In potem Agata Schwarzkobler! Od trenutka, ko jo biriči zvlečejo na grad, Visoške kronike nisem mogel več odložiti. Nepozabnih utrinkov s sojenja ne boste mogli nikoli več izbrisati iz spomina.

Ostal sem brez diha. Odličen, večen roman.

(Preberite še, kaj piše Hladnik.)

Chris Bohjalian: Close Your Eyes, Hold Hands

Bral sem zaradi kritik, v katerih sta se cedila med in mleko. Pokukajte v The Washington Post, denimo.

Saj ne rečem, otvoritev je krasna. Iglu, zgrajen iz črnih plastičnih vrečk za smeti, napolnjenih z listjem. Šestnajstletna Emily Shepard je brezdomka. Za vse je kriv jedrski reaktor, ki ga je splet okoliščin vrgel v zrak. Spodobna post-apokaliptična postavitev, četudi so razsežnosti katastrofe dokaj omejene.

A kaj je hotel Bohjalian pravzaprav povedati? Kakšno je lahko življenje najstnice, ki ji odvzamemo vso zaščito družine? Njen odnos do Camerona? Maggie? Reakcija družbe v izrednih razmerah? Iskanje svojega bistva?

Nič od tega, se bojim. Roman je preračunljiv industrijski izdelek, ki klišejsko nagovarja mladostnike, pri tem pa mu štango držijo nekritični mediji. Daleč od Čuda, Krive so zvezde ali One. Stotine kilometrov stran.

Bill Watterson: There's Treasure Everywhere

Wattersonov Calvin in Hobbes je na vrhu moje izredno kratke lestvice stripov. Všeč mi je Hobbesova dvojnost, Calvinova pristna otroškost in pogosto poseganje v nedoumljivi svet staršev.

Calvin: Here's the latest poll on your performance as dad. Your approval rating is pretty low, I'm afraid.
Dad: That's because there's not necessarily any connection between what's good and what's popular. I do what's right, not what gets approval.
Calvin: You'll never keep the job with that attitude.
Dad: If someone else offers to do it, let me know.

Ob tem se družno hahljava s tamalo, ki se bo seveda rolala ob Calvinovem zgražanju, ker hamburgerji niso narejeni iz Hamburžanov. Čista desetka in večno branje za celo družino. Občasni prepiri o tem, kdo je komu po nesreči premaknil kazalo in komu pripada knjiga, so neizbežni.

Benjamin von Stuckrad-Barre: Panikherz

Bral sem po nasvetu nekoga, ki je slišal od nekoga, da je to sijajen roman, vendar je ta drugi nekdo kasneje začenjal imeti pomisleke o smislu branja, če nisi ravno posvečen v vse podrobnosti nemške pop-scene. Takšna priporočila enostavno obožujem. Zdijo se mi, kot da bi mi poštar za božič prinesel ogromen, težek paket presenečenja. Bolje skoraj ne more biti. Roman sem takoj naročil.

A najprej malce zgodovinskega ozadja. Ko sem še delal na TR/3, sem leta kravžljal živce izredno prijaznemu gospodu v Nemški knjižnici, ki je takrat bila še čitalnica. Večkrat sem mu orisal svoje frustracije z nemško literaturo, v kateri je po mojem izredno težko uživati, če odštejem redke izjeme mladinske književnosti in obvezno branje Johannesa Maria Simmla in Hansa Hellmuta Kirsta pri petnajstih letih. Izredno prijazni gospod je v mukotrpnih prihodnjih srečanjih s polic vlekel vse, od Manna do Cornelie Funke. Skoraj brez izjeme zaman. Uspeh je bil pičel: zmerno všeč sta mi bila zgolj Hessejev Peter Camenzind in Schlinkov Der Vorleser. Trivialno branje, pravzaprav, če takole pogledam iz časovne distance. Izredno prijazni gospod je bil verjetno navdušen, ko mi od leta 2006 Nemška knjižnica naenkrat ni bila več tako zelo pri roki.

Tu vstopi Benjamin von Stuckrad-Barre. Panikherz je zanimiva mešanica Knausgårda, Hornbyja in čisto nič Ellisa. Vsi trije se v romanu pojavijo večkrat.

Nosilni lik je nemški glasbenik Udo Lindenberg, ki BSB-ja obseda od prve do zadnje strani. Citati iz Udovih pesmi so na vsaki drugi strani, glasbenik pa ima pomembno osebno vlogo vse do konca. Pri branju mi ni prav nič pomagalo dejstvo, da za Lindenberga nisem še nikoli slišal. Enako velja za vrsto drugih likov, a vseeno ni šlo za popolno temo: Grönemeyer, Kraftwerk, Gottschalk, Harald Schmidt in podobni so najbrž znani vsakomur, ki ne živi ravno v Potočki zijalki. A to je v bistvu vseeno. Roman je od prve do zadnje črke predvsem BSB-jev egotrip. Neskončen, deloma humoren, deloma duhamoren, a vselej egotrip. Pridejo deli, ki so izredno dobro napisani, že kar na začetku denimo poglavji o obletnici mature in prvem sprejemu na kliniko za odvajanje.

Panikherz je tudi fenomenalen roman o življenju z drogami. BSB povsem brez patetike popiše drobne korake, ki so ga vodili od rekreativnih drog do popolnega razpada življenja. Christiane F. sreča Knausgårda.

Med temi oazami, ki so lahko kar razsežne, pa še vedno leži Kalahari BSB-jevega egotripa, egocentričnosti, fiksacije na Uda, Ellisa, Schmidta. In nenehna ponavljanja v smislu:

Und nun, 16 Jahre, erkennt Bret Easton Ellis mich gottlob wieder, und so lautet seine erste Assoziation und Frage folgerichtig: Where is Walter?

Pa zakaj zaboga? Zakaj moramo vsakih pet sekund zvedeti, da ta-in-ta pozna BSB-ja? Da je BSB na Sunset Boulevardu? Da je BSB nenadkriljiv in neznosno uspešen drogeraški feniks, s katerim se druži sam Udo? BSB, neizčrpna zakladnica Udovih verzov?

Pretežno neznosen roman, ki ga je treba prebrati.

(Dober bralni nasvet, iz srca hvala!)