David Benioff: 25. ura

Eden izmed tistih romanov, ki jih ne opaziš. Spike Lee gor ali dol.

Monty, Slattery in Jakob preživljajo zadnji dan, preden bo problematični lepotec Monty Brogan za sedem let odkorakal v zapor. Izpiljeni liki, posajeni v newyorško kakofonijo, in njihove presenetljive zgodbe se postavijo v pripovedno zaporedje, ki mi ni pustilo, da bi knjigo odložil.

Vsekakor eden izmed boljših romanov tega leta.

(Mimogrede, David Benioff je sin Stephena Friedmana, bivšega direktorja Goldman Sachsa.)

Pierre Michon: Mala življenja

Michon nam v sočnem flaubertovskem slogu naslika osem podeželanov in njihove življenjske zgodbe, vsakič iz rahlo drugačnega zornega kota in vselej zgolj zato, da se pred nami počasi izčisti podoba rahlo zoprnega plemiškega mladiča. V kakšni meri gre za avtobiografsko pisanje, ni jasno, a vseeno: Mala življenja so čudovita retro-mešanica Gospe Bovary, Swanovega sveta in skorajda tudi Špeha na kruhu. Roman, kakršnih dandanašnji ne delajo več.

Andrej Gelasimov: Leto prevar

Ne vidim razloga, zakaj je roman Leto prevar označen kot mladinsko čtivo.

Starci ga bomo brali kot odblesk končane vojne v Čečeniji, Jelcinove vladavine in veličastnega finančnega potopa. Slovenskim mladcem bo zgodovinski kontekst povsem nerazumljiv, kriminalno ozadje pa tako ekscesno, da bo že moteče.

Nisem bil zadovoljen, če povem na kratko.

Catalin Dorian Florescu: Slepi maser

Ne pomnim, da bi mi bil pri romanu odveč že zapis iz naslova. Florescuju je to uspelo: slepi maser iz zakotnega letoviškega mesteca in vse kolobocije z ljudmi, ki so mu primorani brati knjige, so povsem nepotrebni. Nepotrebna je tudi prisiljena mitologija, ki gomazi z vseh koncev.

279 strani sem vseeno prebral do konca, najbrž zaradi Teodorjevega pobega iz  Ceauşescujeve Romunije, epizodne vloge Ljubljane, predvsem pa zaradi ponovnega snidenja z Valerie, na katerem bi lahko roman zrasel do neslutenih višin, pa se to seveda ne zgodi.

Marie NDiaye: Tri močne ženske

Zgodbe treh žensk, pa četudi je druga zapisana skozi oči kronične zgube Rudyja, bi lahko bile tudi tri novele. Povezujejo se preko natančno določenih točk in oseb, ki jih lahko brez večje škode tudi spregledate, saj sporočilnost romana kljub temu ostaja silovita. Še najbolj nemara s Khady na koncu:

Jaz sem, Khady Demba, je razmišljala, še ko je njena lobanja udarila ob tla in ko je s široko razprtimi očmi nad ograjo videla počasi pluti ptico z dolgimi sivimi perutmi - jaz sem, Khady Demba, je pomislila v blisku tega razodetja, vedoč, da je ona tista ptica in da ptica to ve.

Brez besed.

Alexandre Seurat: Neroda

Serautova Neroda je eden izmed psihično najzahtevnejših romanov, kar sem jih bral.

Ob prvem stavku, ko učiteljica izjavi, da je prepozno, se mi je zazdelo, da mi je na prsi legla neizmerna gmota. Dihanje je bilo čedalje težje. Občutek neizbežnosti usode je ... neopisljiv.

Leta 2009 je osemletna Marine Sabatier izginila neznano kam, ta roman pa je ena izmed možnih zgodb o njej. Stara mati, teta, brat, učiteljica, ravnateljica, zdravnica, žandarka in ostali - glasovi s svojim videnjem izredno nerodne deklice, ki je vedno vsa v modricah, orišejo otroštvo, kakršnega nihče ne bi smel imeti, in sistem, ki ob manipulativnih starših razpade na prafaktorje.

Glasovi so si narativno preveč podobni,a to ne moti. Dianinega/Marininega glasu ni, in to je tista pika na i, ki loči dober roman od vrhunskega. Noro.

Julie Bonnie: Soba 2

Ni vsaka soba v porodnišnici enaka drugi. Za vrati teh sob se dogajajo neopisljive drame.

Sestra Béatrice sredi sprevrženosti bolnišničnega sistema opira vrata v sobe, predvsem pa se poskuša spraviti z bohemsko preteklostjo gole umetniške plesalke in ostro resničnostjo, v kateri je včasih treba samo preživeti. Nič več.

Nedodelan, deloma presunljiv roman.

Martin Suter: Small World

Ko se je Konrad Lang vrnil domov, je bilo tam vse v plamenih, razen drv v kaminu.

Otvoritev, da jo vikaš.

Konrad Lang prebiva v idilični vili družine Koch na Krfu. Kochovi ga po malem ujčkajo, čeprav ni jasno, zakaj. In o tem gre zgodba.

Konrad se počasi izgublja v prostoru in času, kar Suter prikaže v piko natančno. Alzheimer, seveda.

Skozi bolezen in obupane poskuse, da bi bolniku povrnili izgubljene spomine in osebnost, se zlagoma odstirajo tančice skrivnosti družine Koch. Suter piše z mojstrsko zanesljivostjo, kar pa ne pomaga, da ne bi zavoji zgodbe postali predvidljivi in večinoma privlečeni za ušesa.

Suterju bi skorajda uspel veliki met. Pa kdaj drugič.

Ivana Sajko: Ljubezenski roman

Ivana Sajko pove zgodbo v enem dihu in pri tem uspe celo menjati perspektive.

Slike iz romančka se mi vrtijo pred očmi še nekaj dni kasneje. Mlada izobraženca se najdeta, zaplodita otroka, in življenje se začne. Življenje začasnih zaposlitev, najemnin, brezposelnosti, ponižanj. Ljubezni, ki izginja in je nemara niti ni bilo. Iskanja dostojanstva. Životarjenja ob drugem. Presenetljivega optimizma, ki ga začutimo, če beremo resnično natančno.

Ljubezenski roman mi je segel do srca.

Liliana Corobca: Kinderland

Bel moldavski kombi z dvema antenama, ki vozi po slovenskih avtocestah - nikoli več ne boste mogli ravnodušno pogledati nanj.

Liliana Corobca nam s poetičnim glasom oriše eno izmed mnogih moldavskih vasi, v katerih otroci odraščajo sami - sami s svojimi hrepenenji, dvomi, strahovi in upanji. Zgodba v resnici prinaša tragični diptih: na eni strani opiše čutenje zapuščenih otrok, na drugi strani pa vznikne enako srce parajoča, a nikoli povedana žalost staršev, ki so nekje daleč daleč stran.

Če roman proti koncu ne bi zašel v prisiljeno mistiko, bi bil brez vsakršne napake, a je tudi takšen, kot je, še vedno ganljiv in nepozaben.

Kristof Magnusson: Nisem bil jaz

Magnusson obeta veliko, a žal gre za prazne obljube.

(Sledi množica pokvarkov, zato prenehajte z branjem.)

Lik in delo Jasperja Lüdemanna, povzpetnika iz zaledne pisarne, ki z zaporedjem usodnih napak pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti potopi veliko ameriško banko, sta najboljša od treh in za moje laično oko prejkone izpiljena do podrobnosti. Ko Magnusson s poznavalskim glasom oriše ozadje iz - domnevam - leta 2008, ko je potonil Lehman Brothers, sem začel potihem upati, da bo to zabavna zgodba o nekom, ki je ponesreči zmagal proti sistemu. Pa ni, vsaj ne povsem.

Roman zvodeni v klasično, dokaj zabavno pripoved o pisatelju, prevajalki in Lüdemannu ter o tem, kako se jim zaradi neumnosti življenje obrne na glavo. Velika škoda.

Če želite pravo finančno srhljivko, vsekakor priporočam Lewisovo uspešnico The Big Short, kjer je vse res.

Milena Magnani: Narobe cirkus

Narobe cirkus je zgodba o Madžaru, ki se priklati v romsko naselje na robu mesta, o sencah preteklosti, ki visijo nad njegovo družino, in o umoru. Perspektiva govorca, ki umira in tudi umre, je zanimiva in dosledna, manj uspešna je zmes romščine, albanščine, madžarščine in albanščine, ki se zdi namenjena sama sebi. Kratke slike, ki nam bliskajo pred očmi, so učinkovite, a sem se velikokrat zavedel, da berem, ne da bi vedel, o čem. Vračanje nazaj mi je rahlo kravžljalo živce. Magnanijeva skozi rahlo neposrečeno naracijo zamudi tudi nekaj očitnih priložnosti za razvoj romana, denimo nedorečenost Brankovega odnosa s Senijo, njeno razmeroma preprosto predstavitev, premajhno poglobljenost v odnose v naselju in slabo izkoriščenost dedkovega lika.

Škoda.

Rudi Podržaj: Simonove priče

Dvanajst prvoosebnih zgodb, ki se vrtijo okrog Simona, je kar precej nad slovensko literarno sivino. Pripovedovalci znajo tudi rahlo presenetiti, a ne dovolj, da bi zatrli počasi rastočo nestrpnost do osrednjega lika in omejenosti dimenzij, v katerih se roman dogaja.

Po nekaj izpovedih sem naredil obvoz. Upam, da ne po krivici.

(Hermiona je rahlo drugačnega mnenja.)

Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je

Roman o staranju, sprejemanju smrti, introvertiranosti, osamljenosti in življenjih, ki jih ne ugledamo, četudi se odvijajo tik ob nas, ves čas brenka na prave strune. Brezhibno. Priporočam.

Juan de Recacoechea: Ameriška viza

Modrijanova zbirka Bralec je morda najbolj nora zbirka na slovenskem knjižnem trgu. Seznam naslovov mi zveni kot seznam pesmi z B-strani vinilk. Fenomenalno. Povprečna knjiga ima naklado 600 izvodov in podporo Javne agencije za knjigo RS, kar me skrbi. Naklada, namreč.

De Recacoechea je napisal roman, ki se ga je oprijela etiketa kriminalke, a je več kot to: je fotografski utrinek bolivijske družbe devetdesetih let, njenih obrobnežev in visoke družbe, nadgrajen s tragikomičnimi situacijami in iskreno željo po boljšem življenju. Bral sem ga kot triptih: prvi del presunljivo dobro predstavi Alvarezovo čustveno ozadje in njegove vzgibe, drugi je prestreljen z nenadnim izbruhom testosterona in občasno prekomerno naivnimi prizori z Blanco, tretji pa preseli težo v kovanje zločina in prebavljanje njegovih posledic.

Pošten, moški roman, z občasnimi presežki, pa tudi skoraj nemotečimi pomanjkljivostmi.

Yasmina Khadra: Bagdadske sirene

Jasminca, avtorica Bagdadskih siren, je Mohammed Moulessehoul, bivši častnik alžirske vojske, ki je toliko časa objavljal pod psevdonimi, da je na koncu obtičal z ženinim imenom. Pošteno.

(Opozarjam, da sledijo pokvarki.)

Zgodba o mladem beduinu, ki se iz otopele nedejavnosti preobrazi v tisto, kar imenujemo islamski terorist, teče prijetno, njen najboljši del pa je opis počasnega življenja v vasici Kafr Karam. Ker je imel Moulessehoul z romanom višje cilje, je moral vse skupaj tudi nekako zaključiti. Kar koli bi storil na koncu, mi ne bi bilo všeč, priznam. 

A vseeno: zanimivo branje.