Graeme Simsion: Projekt Rosie

98 % poceni plaža, 2 % presenetljivo poglobljeno poklicno ozadje genetika z Aspergerjevim sindromom. Zeh, zeh, zeh.

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba

Doerrja sem se ogibal, ker mi začetek Extremely Loud and Incredibly Close Jonathana Safrana Foerja ni bil všeč. Človek se celo življenje uči, tudi če se noče. Doerr in Foer sta dva različna avtorja. Za ta miselni dosežek sem potreboval več kot eno leto, kar se mi ne zdi prav zelo slabo.

Piše se leto 1934 in šestletna Marie-Laure bo kmalu izgubila vid. Bralcu bo ob otroški predanosti v usodo in nepopisni čustveni poglobljenosti počilo srce, pa četudi je iz kamna. Werner s sestrico životari v nemški sirotišnici, kjer ga bo ljubezen do radiev izstrelila v napačno orbito zgodovine.

Zapis obeh zgodb je mojstrski: sedanjik, ki ga današnji mojstri ne obvladajo več; poglavja, obklesana do proznega haikuja; brezhibno preskakovanje v času do povsem presenetljive postavitve na koncu; poezija, poezija proze.

Otvoritev je silovita, zgodba potem zlagoma sicer popusti, a je crescendo tako sijajen, da zabriše vse dvome, tudi spraševanja o tem, ali ne bi vse skupaj bolje izpadlo brez nesrečnega diamanta.

Obvezno branje brez vsakega dvoma.

Neil Gaiman: Nikolikje

Točno vem, v katero obrtniško vejo spada Gaiman, zato bi bilo skrajno krivično, če bi tukaj stokal, da mi knjiga ni sedla. Ne berem Gaimana (če ni zraven Pratchetta), ne gledam Igre prestolov, ne poslušam One Direction, ne vozim se z ducatijem, ne igram nogometa. Tako pač je.

Julian Barnes: Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol

Roman je prejkone Barnesovo najbolj ambiciozno delo. Ko se takoj na začetku oglasi cinični lesni črv, slepi potnik na Noetovi barki, si vsega siti bralec začne od veselja meti roke. Noe je v očeh godrnjavega pripovedovalca zoprn, oportunističen aparatčik, ki mu ne gre zaupati niti smrkavega robca.

Črtica za črtico prinašajo nove perspektive, od ugrabitve potniške ladje Achille Lauro, ki se je metuzalemi zlahka spomnimo, do Splava Meduze. Pobliski zgodovine, ki so še vedno prisotni v kolektivni zavesti.

Barnes je velik umetnik in skozi celoten roman je čutiti njegov užitek ob ustvarjanju, kar pa ni bilo dovolj, da ne bi nekajkrat na njegov račun izrekel par krepkih in prelistal dvajset, trideset strani naprej.

Zanimivo bralno doživetje.

Viet Thanh Nguyen: The Sympathizer

Pulitzer 2016.

Obožujem sposobne pisateljske važiče, ki znajo igro odpreti s pravo postavitvijo:

I am a spy, a sleeper, a spook, a man of two faces.

Viet Thanh Nguyen v prvencu ne popusti zlahka:

You know what else? Bon said. Despair may be thick, but friendship’s thicker. After that, nothing more needed to be said, our camaraderie enough as we heeded the call of the Katyusha rockets, hissing in the distance like librarians demanding silence.

Intrigantska zgodba je - izjemno domišljeno - predstavljena iz drugega, če že ne tretjega zornega kota, z naracijo generalovega pribočnika v vojski, ki izgubi.

V romanu se tare vsega, od vohunske godlje, politične kritike do pretresljivo zapletene imigrantske ravni, še najmanj pa je v njem tiste kompleksne sile, ki bralca žene naprej. Pomagala bi že ponujena rahla napetost z generalovo hčerko, a je avtor ni znal izkoristiti. Vsaj ne do takrat, ko sem nad vsem skupaj obupal in se vrgel v Barnesa.

Lisa McInerney: The Glorious Heresies

Najprej nekaj dejstev. Ko sem začel brati The Glorious Heresies, je roman imel na Amazonu tri ocene, in sploh ne vem, kako sem knjigo našel. Branje mi je šlo dobro. Knjigo redko odložim na 88 odstotkih. Tokrat sem jo.

Ryan je petnajstletni razpečevalec mamil, ki se v svoji sobi pripravlja k prvemu seksu s svojo neverjetno priljubljeno punco Karine. Na drugi strani mesta leži truplo, ki ga bo treba pospraviti. Kdo bi bil za to primernejši kot zguba Tony?

Pisanje je živo in seka po bistvu:

The courthouse was packed. Ryan’s hearing was set for 2.30, along with everyone else who’d been summoned to the afternoon sitting. The newcomers mingled with the dregs of the morning’s session, who had commandeered the seats in the stuffy green waiting room. Parents sat gloomy and still, like rows of turnips in a grocer’s box. Their little criminals sat with them, tapping LOLs on their phones, or milled in the yard outside stinking of Lynx and taut nonchalance. Solicitors strode in and out in a twist of slacks and briefcases.

 Mešalo se mi je od ravno pravšnjega sarkazma:

She watched the brothel burn from a broken doorstep across the river. The fire birgade was almost as punctual as the amateur photographers.

Nosilni liki so brez izjeme večdimenzionalni, presenetljivi in nenavadni. Ryan je najkompleksnejši med njimi in vedno znova najde novo globino.

Težava romana je v preobilici dobrega. Preveč je vrhunskih sestavin, ki zgodbo sčasoma upočasnijo do točke, ko bralcu postane vseeno.

Lisa McInerney je sijajna, roman kot celota pa še ne.

Nejc Zaplotnik: Pot

Če obstaja slovenska Sveta knjiga, potem je to Zaplotnikova Pot. Arbitrarno internetno svinjanje po Prešernu, Cankarju, Pučniku, Janši, Kučanu, Preglu, Mazziniju, Muckovi, Makarovičevi, Karlinovi, Novyjevi - in tako naprej do onemoglosti - bo vselej naletelo na odobravanje iz bolj ali manj zatohlega subkulturnega kotička. Človeka, ki bi mu šel na jetra Zaplotnik, si ne morem predstavljati.

Zaplotnik je ponarodel že s prvo izdajo Poti.

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,

kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

A Poti ni treba brati zaradi redkih, skorajda nenavadnih filozofsko-pesniških vstavkov, temveč predvsem zaradi avtorja, ki je spreten in dosleden popisovalec alpinističnega življenja in občutij. Pot je književnost. Zaplotnik pretanjeno nagovarja svojo publiko na kavčih, obnemelo ob slikah veličastne moči narave, ki je s seboj vzela tudi premladega Nejca.

Pot se presneto dobro bere tudi 35 let kasneje.