Lojze Kovačič: Prišleki

 

Zadnjič je v Objektivu Jergović mimogrede navrgel, da Kovačiča berejo samo manijaki. No, temu se reče ustrezna bralna spodbuda. Prišleki, torej.

O Kovačiču sem nekaj že napletel v zapisu o Kristalnem času, ki bi mu težko še kaj dodal. Bolje, žalibog, ne znam.

Legenda pravi (beri: hčerka pravi), da je Kovačič prepovedal lektoriranje prvih izdaj romana pri Slovenski matici, ker bi to bralca prikrajšalo za pristno doživetje. Obilica napak, ki se pojavljajo tako v slovenščini kot v nemščini, mi je najprej šla rahlo v nos, potem pa mi je prirasla k srcu. Težko razložim, ampak ko vidiš, na koliko različnih načinov je Kovačič zapisal vielleicht, se ti kar malo milo stori. Tretji del sem po spletu naključij, ki jim je botrovala zgolj moja neumnost, bral v Beletrinini izdaji. Lektor je tukaj krepko zaplužil v besedilo, kar je škoda.

Ampak k stvari. Že sam zgodovinski kontekst z obilico podrobnosti iz življenja v Sloveniji med letoma 1938 in malce po vojni ter parada znanih likov, ki sem jih prepoznaval z manj kot petdesetodstotno zanesljivostjo, sta dovolj, da lahko Prišleke postavimo med deset najboljših slovenskih romanov vseh časov. 

To je to. Konec.

Ampak počakajte! Če se branja lotite zdaj, za isto ceno dobite še Kovačiča, ki je neprekosljivo kritičen do vseh okoli sebe, predvsem pa do sebe samega. Dobite še zdivjano pripoved, ujeto med tropičja in primerljivo z najboljšimi Zupani. Za povrh bo roman dostavil še zanimiv občutek, ko se boste zavedeli, da vam glavni lik sploh ni všeč, a v eksploziji čustev, zapažanj in dvomov vseeno po malem  navijate zanj.

Kovačič je prava poslastica za knjižne manijake. Jergović ima prav. Sami pa se odločite, ali je tudi boljši od Vitomila Zupana. Zase vem, kako zaenkrat stojijo stvari.

Liu Cixin: The Dark Forest

 

Liu Cixin me je vseskozi mojstrsko držal samo pol dlake nad mejo, pri kateri obupam nad branjem in knjigo zalučam v kot. Resnično, kapo dol. Saj sem prišel k pameti, a prepozno, daleč prepozno.

Liu Cixin: The Three-Body Problem

Prisežem, med zlovoljnim in osuplim glodanjem skozi The Three-Body Problem sem se vsaj osemkrat vrnil v trgovino Kindle, da bi preveril, ali sem resnično kupil pravo knjigo in ne kakšnega nategunskega temuja. Kot se je žal izkazalo, so bile zle slutnje povsem neupravičene. Izvirni in edini pravi The Three-Body Problem je pretežno zanič.

Zanič je denimo zamorjeno dolgočasna proza. Kriminalno je uvajanje popreproščenih likov, ki se preko ducatov strani vlačijo naokoli, kot da so središče vesolja, potem pa nepovratno izginejo. Resnično, ampak resnično nadležna je izobraževalna nota. Hej, jaz, Liu Cixin, sem inženir in sedaj vam bom razložil čare in sladkosti von Neumanna, takole na dolgo in široko, da boste resnično lahko uživali:

Then, Von Neumann used the three soldiers to form a NAND gate, a NOR gate, an XOR- gate, an XNOR- gate, and a tristate gate. Finally, using only two soldiers, he made the simplest gate, a NOT gate, or an inverter: Output always raised the flag that was opposite in color from the one raised by Input.

Prvič, biti zarukan in omejen je temeljna človeška pravica, zato ne prenesem hinavskega, nastopaškega izobraževanja skozi leposlovje. Sofijin svet in podobne potegavščine - saj veste, kaj mislim. Drugič, von Neumannova arhitektura je sicer pomembna, a izredno enostavna, zato je Cixinovo pričakovanje, da bomo bralci pri tem omedlevali od užitka, povsem zgrešeno.

Ni pa tudi vse povsem črno. Ideja je sijajna, odlična je začetna umestitev v čas kitajske kulturne revolucije, razvoj zgodbe pa povsem smiseln in po izkušnji kovida srhljivo možen. To je vse za pet, a pod črto zaradi izvedbe nezadostno. Depresivno nezadostno.

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

 

Odkar je Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, me je skrbelo, kako se sprijazniti z njenim dokumentarnim pristopom. Zagotovo mi je pri tem pomagalo, da sem se končno zbrcal nekam in se spravil k branju. (Hvala, Branko Soban.) 

Strokovnjaki naj povedo, ali je tole roman. Morda ni, tako kot tudi ni najti niti sledi nosilne zgodbe ali glavne junakinje, dokler ne pogledaš s primerne razdalje in se kolaž osebnih pričevanj sestavi v zgodbo o srčnosti, pogumu in skromnosti žensk, ki so zmagale v svetovni vojni in bile poražene sekundo po njej. Knjigo sem bral po kosih, kolikor sem pač zmogel, dokler me ni spet zadelo in sesulo. Nekaterih podob ne bom mogel nikoli več izbrisati, kot tudi ne občutka nemoči, besa, žalosti in obupa.

Izjemno, a morda ne za vsakogar. Sploh ne za vsakogar, vključno z mano. Prepozno za obžalovanje.

Bogo Zupančič: Usode ljubljanskih stavb in ljudi

 

Usode ljubljanskih stavb in ljudi so vroča roba - to sem se naučil med rekreativnim potikanjem po spletu in nekaterih ljubljanskih bukvarnicah. Imam drugo in tretjo knjigo, četrto baje prodaja nek atelje z obupnim urnikom, prve pa ni moč kupiti niti s parom ledvic. 

Histerijo razumem. Bogo Zupančič je tako s formatom kot z vsebino pokazal, da je zelo verjetno genij. Že z izbiro stavb, ki niso nujno najbolj zloglasne in ikonične, zbudi zanimanje. Gospodarsko razstavišče, Nemška hiša, Dukićeva vila na eni strani, na drugi pa hišica na Mirju arhitekta Otona Jugovca, bivalni ateljeji pri bivšem Marnu in še kasneje Rožni hiši ali pa denimo vila Samassa nad predorom - vse skozi arhitektove oči in življenja ljudi v njih. Kako je premožni Josip Vidmar pravzaprav prišel do Dukićeve vile, kje je bil Kollmannov grad, odkod so se pojavile hiše s strmimi strehami na Viču? Za vse, ki se po Ljubljani včasih radi sprehajamo z odprtimi očmi, resnično noro dobro branje. 

Prosim za še!

Orlando Figes: Tragedija ljudstva. Ruska revolucija 1891 - 1924

Ljubim knjižne dnevnike. Skoraj nihče jih ne bere, zato lahko v njih bluzimo, kolikor nam srce poželi. Zdaj si bom dal duška, pa naj stane, kar hoče. Tudi če odpihne mojega edinega bralca.

Od zgodovine v osnovni šoli sem si najbolj zapomnil, da je med kratkim orisom ruske državljanske vojne učiteljica malce zbesenela v smislu, kako lahko nekateri nosijo kavbojke Wrangler (je imela Jugoslavija takrat morda neko zanič licenco za ta kultni izdelek?), ko pa je bil eden izmed glavnih belih generalov Vrangel. Tim Berners-Lee je pritresel idejo svetovnega spleta šele nekaj let kasneje, tako da mi je to vprašanje namesto odgovorov sprožilo še nekaj dodatnih vprašanj. Je Vrangel res Wrangler? Beli so se tolkli z rdečimi in Stalin je bil rdeči - kaj pa Informbiro in leto 1948? In, kar je bilo še najpomembneje, zakaj takšen gnev pri dobri dušici, ki partije ni videla na tisoč kilometrov in ki bi jo kvečjemu lahko klasificiral pod "K" - kulakinja?

Dobro, da ima deca danes TikTok in Instagram, ki učinkovito preprečujeta preveč intenzivno in izredno neproduktivno mozganje, iz katerega se - to lahko v svoji starosti z gotovostjo empirično potrdim - nikakor ne more izcimiti nič posebej izjemnega.

Figesa sem bral, kot se temu lepo reče, kot knjižno side chick, in to reci in piši tri mesece. Knjiga tehta dve kili, kar znese kakšnih 22 g dnevno. Ni da bi se ravno hvalil. V Ljubljani zagotovo marsikdo vsak dan več posnifa.

Figes poleg vsebine in izredne premišljenosti razveseljuje tudi s pobalinskim slogom:

Lenin ni nasprotoval eksperimentiranju le v spolnih zadevah. V umetnosti je bil konservativen kot katerikoli meščan 19. stoletja. Za avantgardo ni imel časa. Mislil je, da so njeni spomeniki revoluciji "posmeh in izkrivljanje" socialistične tradicije - ob maketi za skulpturo, ki naj bi prikazovala Marxa, stoječega na štirih slonih, so mu prišle pene na usta - in najslavnejšo pesnitev Majakovskega, "150.000.000", je označil za "nesmisel, očitno bedarijo in strahovito prevzetnost". (Mnogi bralci se utegnejo strinjati z njim.)

Seveda pri Tragediji ljudstva ne gre za takšne domislice, pač pa za metodičen, poglobljen in izrazito široko zastavljen opis glavnih silnic, ki so pripeljale do zmage boljševikov, vse skupaj pa je podprto z osebnimi zgodbami "zvezd", kot so denimo Lenin, Trocki, Dzeržinski, Lvov in Brusilov, ter tudi nekaterih obrobnih funkcionarjev z vseh strani.

Kaj lahko človek odnese od dveh kil takšnega pisanja?

Zagotovo ne bi znal iz glave ponoviti sosledja vseh dogodkov. Sem pač omejen v smislu prvega in drugega pomena besede "omejen" v SSKJ, a v opravičilo lahko zagotovim, da pri teh dogodkih seveda ne gre za sosledje, pač pa za kompleksno družbeno dogajanje. Figes je na tem področju pač car.

Vzemimo Gorkega. Pozitiven, negativen? Boljševiški podrepnik ali glas opozicije? Navijač belih ali rdečih? Kakor kdaj in kakor pogledaš. Preberite Figesa.

Včeraj sem bral razmišljanje ene izmed najbolj izobraženih in pronicljivih Delovih novinark:

V zgodovini je bilo več atentatov, ki so dodobra preusmerili njen potek. Uboj Julija Cezarja 44 let pred našim štetjem (...) Brutalna usmrtitev ruskega carja Nikolaja II., leta 1918 pa smrt, s katero se je ne le končala dinastija Romanovih, temveč je Rusijo in tudi ves svet preusmerila iz zgodovinske orbite.

Pri Figesu je usmrtitev Romanovih zgolj epizoda, celotna optika Tragedije ljudstva pa ponuja misel, da tudi če bi ta nesrečni in nesmiselno okrutni dogodek s kirurško natančnostjo izrezali iz zgodovinskega tkiva, končni rezultat ne bi bil dosti drugačen od tistega, kar je sledilo.

Tragedijo ljudstva, ki je v izvirniku izšla leta 1994, je moč na lastno odgovornost brati tudi kot šloganje sedanjosti. Figes v sklepu:

»Ne verjamem, da v 20. stoletju obstaja kaj takšnega, kot je izdano ljudstvo«, je leta 1922 pisal Gorki Romainu Rollandu. »Ideja o "izdanem ljudstvu" ni nič drugega kot legenda. Celo afriška ljudstva so politično nemočna samo zato, ker niso organizirana.« Gorki se ni strinjal s trditvijo, da je ruska revolucija izdala ljudstvo. Tragedija, ki jo je pretrpelo med njo, je bila prej posledica njegove stoletne zaostalosti kot delo nekaj boljševiških tujkov«. Ljudstvo ni bilo žrtev revolucije, temveč glavni igralec v njeni žaloigri. Tega bolečega nauka se bo morda rusko ljudstvo moralo učiti še ob koncu 20. stoletja. Ljudje si namreč utegnejo misliti, da se po sedemdesetih letih komunističnega zatiranja upravičeno imajo za žrtve. Vendar so možnosti Rusije, da postane demokratična država, v veliki meri odvisne od tega, kako se bodo njeni državljani soočili s polpreteklo zgodovino svoje domovine; ne glede na to, kako hudo jih je zatiral sovjetski sistem, bodo morali priznati, da je zrasel na ruskih tleh. Boljševiki so se ugnezdili v Rusiji zaradi nerazvitosti njene demokratične kulture. Takšno je bilo rusko zgodovinsko izročilo: stoletja tlačanstva in avtokratske oblasti nad pasivnim, nemočnim ljudstvom. »Ljudstvo molči,« pravi staro reklo, ki opisuje velik del ruske zgodovine. Zagotovo je ljudstvo doletela tragedija, vendar je to tragedijo samo pomagalo uprizoriti. Rusko ljudstvo se je ujelo v tiranijo lastne zgodovine. 

Še zadnji stavek:

Duhovi leta 1917 še vedno ne počivajo v miru.

Dobro je brati Figesa.

Slovenci imamo premalo prevodov takšnih del in premalo založb Modrijan. 

 

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

 

Ob Zlatih letih gospodične Jean Brodie se ni moč zlahka vkopati na eno ali drugo stran. Najbolj očitna past, v katero bi se lahko zvrnil, je v težavnem odnosu nadomestne učiteljice z desetletnicami in njenem občudovanju fašizma. Slednje dojemam kot poceni, a učinkovito metanje peska v bralčeve oči, in sem potihem zadovoljen.

Druga past so časovni preskoki in neprizanesljivo razlaganje, kaj bo z deklicami kasneje v življenju. Spark je tu tvegala, da kakšnega bralca tudi izgubi, a je nalogo opravila z odliko.

Še bolje ji je uspelo s kompleksnostjo lika Jean Brodie in zastranitvami, ki razburkajo tako domišljijo učenk kot tudi nas sto let kasneje. Na trenutke sem bil sicer zbegan, ker mi ni bilo jasno, kaj Spark pravzaprav hoče doseči, a ko se nekaj tednov po branju prah poleže in se delčki sestavijo, tako kot se morajo, pridem do zanimivega zaključka, da bi bilo morda vredno roman prebrati še enkrat. Presenetljivo spoznanje, moram reči.