Emir Šaković: Pesmi iz zanesljivih virov

 

Kar zadeva poezijo, sem naivna devičica. Vedno pričakujem očarljivega princa na belem konju in vedno sem presenečen, ko me pesem niti ne oplazi, kaj šele nežno dotakne ali surovo raztrga. Poezije zato raje ne berem.

Če bi bral več poezije, se najbrž ne bi mogel spomniti vseh nežnih dotikov: zadnje kitice Kettejeve Na trgu pri - kaj vem - enajstih letih. Opravičujem se vam za to. Kakšnega Aškerčevega drobca. Kosovela, ki ga je srednješolska profesorica predstavila s takšno strastjo, da so tudi najbolj zakrknjeni modeli jokali navznoter. Enega samega Mallarméjevega soneta. E. E. Cummingsa. Octavia Paza. Čisto malo Pavčka in Zlobca. V različnih življenjskih obdobjih. Pod črto: prazen ništrc.

Vstopi Emir Šaković.

"Emir Šaković je umrl mlad in napisal malo ..." pravi spremna beseda. 

Pesmi iz zanesljivih virov sekajo. Začnite na začetku. Papagajeva pesem:

prebuja se Eichmann v pisatelju za otroke
samovšečno se preteguje
si mane roke
gleda na uro

prebuja se ostrostrelec
v upokojencu iz devetega nadstropja
preden gre v službo
popije dve skodelici kave

Preskočite na konec. Najresneje razmišljam:

Lahko bi se
zaposlil v cirkusu
v daljni deželi
Pobiral bi denar za WC
doživel romanco
z akrobatko na trapezu
Sčasoma bi verjetno 
napredoval in postal slaven
Nedotakljiva zvezda
Kakšno predstavo bi uprizarjal
Veličastno predstavo

(...)

Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnosti

Zadnji čas
o tej s cirkusom

najresneje razmišljam 

Kar se pne med tema stebroma, je ... Šaković. 

Potisnite tole knjižico v roke svojim moškim, letnik 1970 plus-minus deset let. Tistim, ki bodo razumeli, o kom govori pesnik, ko reče:

V hiši živita človek
ljubitelj viskija in smrti
in starka z rožo v laseh
S kačami se igrata svoje pse
na nas ščuvata

Pa tudi če ne bodo razumeli, vseeno - če ne bi bilo teh dveh, bi prišel nekdo drug.

Povejte svojim fantom, da Emir Šaković ostaja na moji nočni omarici.

Jože Pirjevec: Partizani

 

Z ležanjem do radiatorčkov na trebuhu v šestih tednih: Lezite na posteljo z iztegnjenimi nogami. V obe roki primite knjigo Partizani (1,904 kg) in jo odprto s spodnjim robom rahlo položite na trebuh. Napnite trebušne mišice, da knjiga ne ponikne v baročnih obrobah. Začnite z branjem. Čez nekaj tednov mi boste hvaležni. Ne nujno zaradi prebranega.

Med branjem me je kljuval dvom. Pri leposlovju se lahko skrivam v varnem materinem krilu izgovorov o subjektivnosti okusov. Zgodovinopisje je znanost. O znanostih, iz katerih sem diplomiral in magistriral, si razen v izredno mejnih primerih ne upam soditi. Če bi o Pirjevčevih Partizanih poskušal soditi s stališča metodologije, virov in česarkoli drugega, kar najbrž obstaja v zgodovinopisnem aparatu, bi bilo nesmiselno. Kratko brskanje po spletu pokaže, da se zgodovinarji o Partizanih niso kaj prida izrekali. Pritožila sta se Ivo Žajdela in Jože Dežman; slednji Pirjevcu očita "ideološko pristransko karakterizacijo", s čimer je pokazal presenetljivo raven samoironije, ki bi jo pri njem morda morali bolj ceniti. 

Zgodovinarji, kot rečeno, so obmolknili.

Pirjevcu je treba pripisati nekaj plusov, med katerimi je prvi ambicioznost. Poskus, v enem samem delu orisati nastanek in delovanje celotnega partizanskega gibanja, je sam po sebi hvalevreden in ponuja kontekst drobcem, ki jih poznamo. Na 224. in 225. strani v 33 vrsticah opiše dogodke na Štajerskem, ki so za vedno spremenili življenje družine mojega očeta in so se razcepili v tri smeri: Stari pisker, Auschwitz in program Lebensborn. 33 vrstic od 706 strani - že v tem tiči močno sporočilo o zahtevnosti naloge. Pirjevca bi zato morali soditi milo.

Avtorju v prid pripišem tudi umestitev nekaterih ključnih dogodkov. Kakšen je bil resnični namen XIV. divizije, mi nikoli ni bilo povsem jasno. Zdi se mi, da sem v knjigi dobil ustrezen odgovor, ki bi bil lahko tudi obširnejši.

Če me ne bi kljuval dvom o merodajnosti virov, bi lahko užival tudi v razmeroma gosto posejanih anekdotah, ki zagotovo popestrijo branje. 

V prvem letniku faksa smo se, še vsi mokri za ušesi, hahljali profesorju, za katerega smo trdili, da je edini sposoben s prsti na rokah prikazati n-dimenzionalni vektorski prostor. Pirjevec je nekaj podobnega. Partizani ne samo prikazujejo n-dimenzionalni vektorski prostor, ki vsebuje razpad buržoazne Jugoslavije, razmah narodnostnih teženj, državotvornosti, nebroja okupatorskih silnic, ambivalentnih četnikov, kolaborantov, revolucije, zunanjepolitičnih razsežnosti, povojnih pobojev, pač pa vse to postavijo v nenavaden ekvilibrij na konici igle. 

Ponovno: s kakšnimi metodami in viri - ne vem.

Tihe zgodovinarje prosim, da mi dostavijo kaj boljšega. 

Selja Ahava: Stvari, ki padajo z neba

Najbolje, da se tem opravim na hitro. Ni v redu.

"Kako, zaboga, ni v redu?!?! Kaj je s tabo? Saj si roman prebral do konca, kajne? Kaj je že spet?" boste zavili z očmi. 

188 strani in preveč vsega. Že zasnova je naivna: recimo, da gre predvsem za sporočilo o naključjih - naključja so tukaj divja. Dva loterijska dobitka in kos ledu, ki ubije mamo, pa še časnikarsko naštevanje neverjetnih dogodkov. Plus dopisovanje z nekom, ki so mu strele uničile življenje. Posuto s pravljicami. Dodatek različnih zornih kotov. Časovni preskoki. 

Takšne godlje tudi otroška perspektiva ne more rešiti. A tudi ob njej sem malce privzdignil obrvi. Ne spomnim se, da bi me v otroštvu prevevale kakšne prav posebno globoke misli in razglabljanja. 

Spodoben izdelek, če ste pripravljeni občasno malce pogledati vstran. Zagrenjeni kritikastri mojega kova pa prste proč. 

Jaume Cabré: Sodnik

 

Po razočaranju nad Agnijem in senci nelagodja ob Ivani pred morjem me je sreča pričakala zavita v Beletrinin generični ovitek, ki ne zbuja nobenega upanja. Ampak Jaume Cabré je norec, ki preseneča.

Norcu ni nič svetega. Nisem pristaš telesnega nasilja, a človek, ki bi izjavil, da je Sodnik kriminalka, si zasluži, da mu okoli ušes primažete zvenečo klofuto. Trupelca v Sodniku so zgolj vzvod, ki nas učinkovito potisne v igro moči, krivde, sle in nesposobnosti, lepo umeščene v Katalonijo leta 1799. Jaume Cabré je norec, ki z vsakim čvrstim stavkom, občasno poetiko in norčevskimi medklici bralcu prikliče pred oči Barcelono s konca osemnajstega stoletja. Cabréjevo Barcelono lahko zavohaš, otipaš in objameš, za kar mu - norcu - ni treba nizati verige dokumentarnih drobcev kot Veronika Simoniti. Jaume Cabré je prepričljiv norec.

Poleg pretanjene zabave, ki jo prinaša roman, sem lahko užival tudi v čisto osebnem dojemanju Rafela Massa, ki se mi zdi podoben nekemu znancu, Kataloncu podobnih telesnih mer, starosti in družbene moči. To je bilo smešno za popenit, ampak to vam seveda čisto nič ne pomaga.

Cabré ne razočara prav v nobenem delu; v zgodbo smelo dodaja elemente, ki so noro izven žanra kriminalk, po drugi strani pa je Sodnik morda najveličastnejši antipod Zločina in kazni. (Ja, zavedam se, kaj sem izjavil.) 

Izjemen, izjemen, izjemen roman.

Kot rečeno: Jaume Cabré je norec.

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

 

Kresnik 2020.

Tri lastnosti so, ki odlikujejo roman Ivana pred morjem. Sedanjik, pogumen in odločen. Več kot očitno neznanski trud, ki ga je Veronika Simoniti posvetila podpornim, dokumentarnim drobcem. Svež in premišljen jezik:

Pina Giuseppina moja, zakliče moški. V trenutku, dolgem, kot bi pretekla štiri vojna leta, je slišati samo leno regljanje. V Pini se razpoči silno razočaranje in ji požene kislino po žilah. Razcapanec oddrajsa proti njej in se, ne da bi se menil za odskakujoče živali, skloni, jo dvigne v naročje in objame v svoj vonj po vlagi in daljnih krajih. Potem jo molče odnese naravnost noter, v Ljubino hišo.

Ivana vstane s stola, spusti krpo iz rok in se sesede nazaj.

Roman stoji in pika.

A nekaj me, tečnobo zagovedno, gloda že ves čas: Zakaj se mi je branje nadležno vleklo? Kakšen smisel ima vzporedna zgodba v sedanjosti, če se v njej - razen brkljanja po spominih - nič, ampak prav nič ne zgodi? Je Simoniti v želji po verni umestitvi zgodbe v ustrezen čas šla z dokumentarnostjo čez rob in ponesreči povozila intimo pripovedi?

Čakam naslednji roman, ki bo marsikaj odgovoril.  

Borut Kraševec: Agni

 

Kresnik 2021.

Ob naslovu sem kar malce vztrepetal. Agni? Agnus Dei? Spet en izmed ambicioznih, če že ne pretencioznih slovenskih romanov?

Brez skrbi, v glavnem ne. Presenetljivo - to je slaba novica. 

Zgradba romana je železobetonska, protipotresna in premišljena do zadnje pičice. Kunčica Agni ima v romanu nekaj človeških vzporednic, Kraševec pa nosilno idejo zbanalizira na samice, ki se gonijo, in samce, ki so intelektualno nesposobni onkraj vseh meja. Razumem, da je ta redukcija za žirijo kresnika bila prejkone odločilna, meni pa se zdi podcenjujoča do bralca, še posebej v poglavjih, ki z nepotrebno grobostjo odpirajo vprašanja incesta in kanibalizma. Kraševec bi s svojim znanjem lahko to pomanjkljivost z levo roko odel v literarno bogatejšo pripoved, a se je žal zadovoljil z izrazito omejenimi registri. Ne vem ... roman sam po sebi stoji, zunaj posiljenih analogij pa ga v hipu zmanjka. Škoda.

Peter Krečič: Plečnik

 

Vsakdo nekje globoko v sebi goji spomin na svojega prvega plečnika. Moj je celjski in je učinkovito pomešan z drugimi mestnimi čudesi, pred katerimi smo hribovci spoštljivo obnemeli: semafor, miličnik v belem, vlak, Ljudska posojilnica. Ljubljančanom je bil Plečnik položen v zibko. Plečnik tu pač je, kot zrak in voda. Zadnjič sem štel stebričke na Tromostovju, ker se v njihovem številu bojda skriva potegavščina.  Pred dnevi sem se spomnil, da je Peglezen najbrž Plečnikov, in sem si ga zmogel celo ogledati na internetu. Da bi ga šel obiskat v živo, je preveč zapleteno - zagotovo je od tržnice oddaljen petdeset metrov, kar je nečloveška razdalja za sobotno dopoldne. 

A kdo je bil Plečnik? Je bil res mojster svetovnega kova? Če vzdihujem ob mojstrovini Zahe Hadid v Azerbajdžanu, bi moral z enakim navdušenjem gledati na Žale?

Peter Krečič poda marsikateri odgovor. Užival sem. 

Biografija osvetli neverjetno opotekajoče se prve arhitekturne korake mladega Jožeta in ponudi bogato dokumentarno ozadje. Kakšen navedek pove več kot stotine drobno popisanih strani, recimo njegov nagovor študentom:

Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten! To velja tako za vsakdanje življenje kot za delo v našem poklicu. Da boste bolje razumeli: če vam bo kdo dal delati svinjak - pa mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če pa vam bo hotel kdo dati delati javno hišo, ga boste zavrnili. In ko vam bo hotel kdo dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori. Tako ljudi vzgojiti, je pravi namen šole in naše tehnike.

Če iščete suspenz, se splača potrpeti. Ena beseda: Emilija.

Krečič kar pogosto zapade v podrobne in dolgovezne opise, kot je denimo tale:

Vse mostne ploščadi in stopnišča so dobile balustrade z masivnimi stebrički, nad njimi preklade, ritmizirane z glavami na stikih preklad in z visokimi svetilkami na enormno povečanih zgodnjerenesančnih balustrih, ki na ključnih mestih na ograjah ustvarjajo vtis plamenov. 

Besede večinoma poznam, splošen smisel tudi, na koncu pa razumem samo: ხიდის ყველა სართული და კიბეები აღჭურვილია ბალუსტრადებით მასიური სვეტებით, მათ ზევით არის ბალუსტრადები, რომლებიც ჰარმონიაშია თაიგულების სახსრების მოსასხამებთან და მაღალი ნათურები მასიურად გაბერილ რენესანსის სვეტებზე, რომლებიც ბალუსტრადის მთავარ ადგილებში ქმნიან. შთაბეჭდილება. ალი.

Zame gruzijščina (a niso te črke čudovite?!?), za nekoga drugega najbrž ustrezna podpora razumevanju Plečnikovega dela.

Odlično branje.