Connie Palmen: Ti si rekel

Ted Hughes, podgana, kot je vsakomur jasno, izmeček, babjek, pomilovanja vreden rimač, nedorasli ego-manijak, manipulator in edini krivec za smrt Sylvie Plath, v Ti si rekel končno dobi svoj glas. Roman Connie Palmen je sol na rano vseh nas, ki nam je vse jasno, pri tem pa znamo našteti eno samo pesniško zbirko nemara najbolj slavne ameriške pesnice, dva naslova pesmi, se pa zlahka spomnimo plinske pečice in tega, kaj je Ted Hughes počel 11. februarja 1963.

Connie Palmen opravi zgledno delo, ko preklopi v rahlo poetično in občasno nabuhlo pripoved, ki bi jo tako zlahka pripisal pesniku Hughesovega kova, da sem se moral nekajkrat uščipniti in samemu sebi prišepniti, da gre za fikcijo, ne za avtobiografsko naracijo. Zaradi pripovednega sloga, kakršen pač je, se nit zgodbe nekajkrat tudi zatakne, a drugače skoraj ne bi šlo.

Hughesov zorni kot je odslikan tako realistično, da se ga najbrž ne bom mogel otresti do konca življenja, z vrhuncem, ki ga predstavlja besnenje od strani 249 naprej.

Ti si rekel je himna neslišanih. Na tem svetu jih je poleg Teda Hughesa še milijarde.

Martin Pollack: Der Tote im Bunker

Truplo dr. Gerharda Basta, leta 1947 najdeno v bunkerju na Brennerju, požene njegovega sina Martina Pollacka na potovanje, polno pravih vprašanj.

Bastovi predniki - to je bil zame najboljši del - izhajajo s Spodnje Štajerske, kot se lepo reče, in so bili zanimiva mešanica Nemcev iz Kočevja, Laškega, Celja in Ljubljane. Kako so dojemali Slovence, naše narodno prebujenje, sokolska društva, rabo slovenščine? Kdo je bil vreden več? Kako je pravična zgodovina in kdo jo piše? Kako iz slovenskega zakotja prideš na napačno stran človečnosti? In ne nazadnje, moje ime, ki ga zlahka zapišem v nemščini (Franz Stieglitz), a moram pri tem takoj pristaviti, da nisem Nemec, ker to pač nisem in niti ne želim biti, saj imam poleg družinskega drevesa tudi nekaj dobrih dodatnih razlogov.

Odlično napisano kljub manjšim spodrsljajem ("Truber", general "Majster"), ki jih Pollack premaga z dokumentarnim pisanjem na meji leposlovja.

Andrew Sean Greer: Less

Pulitzer 2018. Ampak zakaj?

Najprej sem bral čisto počasi, ker sem bral roman o LGBT in me je pri tem komajda kaj vleklo naprej, razen seveda skoraj šaljivih začetkov poglavij.

Ko sem kmalu zatem začel Less brati kot zgodbo skoraj petdesetletnem - khm - starčku, ki se poda na potovanje po svetu, se mi razpoloženje ni bistveno popravilo, šlo pa ni niti navzdol. To me je razveselilo, a ne toliko kot nepričakovano Zohrino norčevanje iz tematike romana:

"Zohra asks, “Is it a white middle-aged man?” “Yes.” “A white middle-aged American man walking around with his white middle-aged American sorrows?” “Jesus, I guess so.” “Arthur. Sorry to tell you this. It’s a little hard to feel sorry for a guy like that.” “Even gay?” “Even gay.” “Bugger off.”"

Prefinjena, duhovita distanca, ki jo Greer vzpostavi s prvo črko in je ne pozabi vse do konca, je bila ena izmed treh stvari, ki so romanu prislužile pulitzerja.

Druga je nedvomno skrivnostni vsevedni pripovedovalec, eden izmed najboljših po Díazovem Kratkem, čudovitem življenju Oscarja Waa. Klik, in nam ga vsadi v spomin za vedno, ta Greer:

"From where I sit, the story of Arthur Less is not so bad. I admit it looks bad (misfortune is about to arrive)."

Najpomembnejše pa je bilo spoznanje, ki me je razsvetlilo šele po polovici, da je LGBT in vse ostale trike, s katerimi Greer izjemno vešče operira, najbolje potisniti vstran in Less brati na tisti staromodni in tolikanj zaničevani način: kot ljubezensko zgodbo. Šele takrat vsi koščki sestavljanke padejo na svoja mesta, da lahko globoko vdihnete in rečete: mater, kako dobra knjiga!

Amy Tan: The Joy Luck Club

Za zločinsko raztreseno branje, kakršnega sem namenil Amy Tan, bi morali penologi pripraviti kakšne resne sankcije, in to ne vodenja zaporske knjižnice. Kazen bi si res zaslužil. Sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem roman prežvekoval skoraj tri tedne.

The Joy Luck Club je že od začetka na gosto posejan z biseri:

My father has asked me to be the fourth corner at the Joy Luck Club. I am to replace my mother, whose seat at the mahjong table has been empty since she died two months ago. My father thinks shewas killed by her own thoughts. “She had a new idea inside her head,” said my father. “But before it could come out of her mouth, the thought grew too big and burst. It must have been a very bad idea."

Štiri kitajske matere, ki izgubijo domovino, svojce, iluzije, tudi otroke, in štiri hčerke, rojene v Ameriki, se v romanu povežejo v glas, ki govori o sporazumevanju in poslušanju, prekinjanju s tradicijo in nezmožnosti bega pred preteklostjo.

Romanu manjka nosilna zgodba (vem, iščem dlako v jajcu, da bi opravičil svoje malodušno branje), kar Amy Tan nadomesti s pretanjenim opazovanjem pomembnih ameriških manjšin. Ni čudno, da je na tem področju The Joy Luck Club tudi po tridesetih letih še vedno eno izmed temeljnih literarnih del.

Hja, dobro sem nagnojil tole zgoraj.

Preberite, no, ne bo vam žal. Proti koncu so se mi kar malo rosile oči. Pa sploh nisem hčerka.

Winnie M Li: Dark Chapter

Posilstvo.

Although the novel was inspired by the author's own rape in similar circumstances, and while the two main characters are therefore loosely based on the author and her impressions of that rapist, this book is the product of the author's imagination.

V dolini blizu Belfasta se prekrižata dve življenjski zgodbi.

Dark Chapter nima kakšne presunljive literarne vrednosti, se pa že dolgo nisem srečal s pripovedjo, pri kateri bi se mi tako hitro obračali listi. Na eni strani deloma dokumentaren opis avtoričinih lastnih doživetij, na drugi pa popolna fikcija napadalca. Bralec je nekje vmes, večinoma v grozi, obupujoč v nemoči in besneč. Dvakrat sem pomislil, da ne bom zdržal do konca, ker se mi bo morda odpeljalo, a se je splačalo vztrajati. Všeč mi je bilo, kako napadalec omeni Harryja Potterja in kako se soočimo s pornografijo v luči belega dne. Winnie M Li se z Dark Chapterjem povsem izogne moraliziranju in podajanju dokončnih odgovorov, kar je odlično, a na koncu se vam bo morda zazdelo, da nekaj manjka. Pa ne.

Dark Chapter je dobil nagrado Not the Booker Prize leta 2017.

William Faulkner: Svetloba v avgustu

Stota stran. Da se ti stemni pred očmi. Stota.

Faulkner modernistični roman postavi na ameriški Jug v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Občudoval sem kompleksne like in popolno odsotnost moraliziranja. Lena - Lena je nekaj posebnega. Njena pišmevuhovski odnos se odlično prepleta s težko tematiko romana in ga na koncu tudi sijajno zašpili.

Ampak, še enkrat, stota stran! Preberite Faulknerja vsaj do tam.

Daniel Defoe: Robinson Crusoe

Robinsona Crusoja sem v otroštvu prebral vsaj tridesetkrat. Moral sem ga brati še enkrat, da sem ugotovil, da ga tokrat berem prvič.

Kmalu sem začutil, kako mi je pijača zlezla v glavo, vendar sem trdno zaspal in se nisem zbudil prej kot naslednjega dne, ko je bilo sonce na nebu tako visoko, da je bila ura gotovo že tri, čeprav sem še danes skoraj prepričan, da sem spal ves naslednji dan in vso noč, malone do treh popoldne novega dne, sicer si ne znam pojasniti, kako sem se mogel zmotiti pri štetju dnevov v tednu, kar se je pokazalo več let kasneje, zakaj ko bi bil izgubil tisti dan, ko sem se vozil čez ekvator in se čezenj vračal, bi bil moral izgubiti več kakor en sam dan.

Povedi so se mi zdele sumljivo dolge in kompleksne za roman, izdan leta 1719. Na hitro sem primerjal prevod in izvirnik, kakorkoli se to sliši bogokletno, saj je bila prevajalka Mira Mihelič. Vse v najlepšem redu. Pokukal sem še v Zlato knjigo: Daniel Defoe, Žiznj i udiviteljnije priključenija morehoda Robinzona Kruzo, pereskazal Kornej Čukovskij. Priredil Kornej Čukovskij! Celo mladost sem se nalival s projo, misleč, da pijem ristretto!

Edini pravi naslov Robinsona Crusoa je "ŽIVLJENJE IN NENAVADNO OSUPLJIVE DOGODIVŠČINE ROBINSONA CRUSOA, mornarja iz Yorka, ki je osemindvajset let čisto sam živel na nenaseljenem otoku ob ameriškem bregu blizu reke Orinoco, kamor ga je bilo vrglo po brodolomu, pri katerem so poginili vsi možje razen njega. S PRIPOVEDJO, kako so ga nazadnje prav tako nenavadno rešili MORSKI RAZBOJNIKI, kakor je sam popisal."

V sovjetski priredbi, jasno, manjkajo pogosta Robinsonova zatekanja k veri in razglabljanja o Bogu. Manjka uvod, velik del osrednje zgodbe in cel zaključek, ki je v izvirniku že skorajda knjigovodska zaključna bilanca, po svoje nepotrebna, a zato odlično prikaže avtorjevo osebno stisko po dveh stečajih in njegov bolesten odnos do denarja.

Eno je jasno: Defoe je Robinsona Crusoja napisal v poznih letih, pri devetinpetdesetih, verjetno iz čistih preživetvenih namenov. Že iz naslova sije njegova odločenost, da bi zgodbo o brodolomcu predstavil kot povsem objektivno in resnično, takšen pa je tudi jezik: faktografski, neizumetničen in deloma okoren. Roman je pri sodobnikih naletel na zaničevanje in posmeh, tudi pri Swiftu, na koncu pa se je sladko smejal Defoe.

Po 299 letih me je pravi Robinson Crusoe zgrabil na prvi strani in mi ni pustil dihati vse do konca. Kadar nisem bral, sem mislil na branje - in to je vse, kar vam moram povedati.

Vse ostalo vam v zgledni, prefinjeni spremni besedi pove Katarina Bogataj.