Alexandre Seurat: Neroda

Serautova Neroda je eden izmed psihično najzahtevnejših romanov, kar sem jih bral.

Ob prvem stavku, ko učiteljica izjavi, da je prepozno, se mi je zazdelo, da mi je na prsi legla neizmerna gmota. Dihanje je bilo čedalje težje. Občutek neizbežnosti usode je ... neopisljiv.

Leta 2009 je osemletna Marine Sabatier izginila neznano kam, ta roman pa je ena izmed možnih zgodb o njej. Stara mati, teta, brat, učiteljica, ravnateljica, zdravnica, žandarka in ostali - glasovi s svojim videnjem izredno nerodne deklice, ki je vedno vsa v modricah, orišejo otroštvo, kakršnega nihče ne bi smel imeti, in sistem, ki ob manipulativnih starših razpade na prafaktorje.

Glasovi so si narativno preveč podobni,a to ne moti. Dianinega/Marininega glasu ni, in to je tista pika na i, ki loči dober roman od vrhunskega. Noro.

Andrej Kurkov: Piknik na ledu

Iz teme kuhinje se zaslišijo počasni koraki pingvina Miše. Lahko po tej izjavi v romanu sploh še gre kaj narobe?

Zgodba o piscu nekrologov zložno napreduje iz poglavja v poglavje. V zraku nenehno visi nerazložljivo upanje, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo. Pa se ne.

Odloženo.

Feri Lainšček: Nedotakljivi

Lainščkov mit o ciganih, iz katerega veje pristna energija, me ni potegnil v branje. Nekaj manjka. Odložil sem ga s kančkom razočaranja. Nad samim sabo.

Julie Bonnie: Soba 2

Ni vsaka soba v porodnišnici enaka drugi. Za vrati teh sob se dogajajo neopisljive drame.

Sestra Béatrice sredi sprevrženosti bolnišničnega sistema opira vrata v sobe, predvsem pa se poskuša spraviti z bohemsko preteklostjo gole umetniške plesalke in ostro resničnostjo, v kateri je včasih treba samo preživeti. Nič več.

Nedodelan, deloma presunljiv roman.

Martin Suter: Small World

Ko se je Konrad Lang vrnil domov, je bilo tam vse v plamenih, razen drv v kaminu.

Otvoritev, da jo vikaš.

Konrad Lang prebiva v idilični vili družine Koch na Krfu. Kochovi ga po malem ujčkajo, čeprav ni jasno, zakaj. In o tem gre zgodba.

Konrad se počasi izgublja v prostoru in času, kar Suter prikaže v piko natančno. Alzheimer, seveda.

Skozi bolezen in obupane poskuse, da bi bolniku povrnili izgubljene spomine in osebnost, se zlagoma odstirajo tančice skrivnosti družine Koch. Suter piše z mojstrsko zanesljivostjo, kar pa ne pomaga, da ne bi zavoji zgodbe postali predvidljivi in večinoma privlečeni za ušesa.

Suterju bi skorajda uspel veliki met. Pa kdaj drugič.

Ivana Sajko: Ljubezenski roman

Ivana Sajko pove zgodbo v enem dihu in pri tem uspe celo menjati perspektive.

Slike iz romančka se mi vrtijo pred očmi še nekaj dni kasneje. Mlada izobraženca se najdeta, zaplodita otroka, in življenje se začne. Življenje začasnih zaposlitev, najemnin, brezposelnosti, ponižanj. Ljubezni, ki izginja in je nemara niti ni bilo. Iskanja dostojanstva. Životarjenja ob drugem. Presenetljivega optimizma, ki ga začutimo, če beremo resnično natančno.

Ljubezenski roman mi je segel do srca.

Karan Mahajan: The Association of Small Bombs

Mahajanov roman spada v zanimivo družino literarnih izdelkov, ki so berljivi, ambiciozni, z dodelanim ozadjem in ravno prav poglobljeni, pa vseeno ne pustijo globljih sledi.

Ni mi jasno, zakaj.