George Orwell: 1984

Življenje Georga Orwella je samo po sebi vredno avtobiografskega romana, ki ga - seveda - žal ni. Vse, kar bi tukaj poskušal zmetati skupaj na to vižo, bi izpadlo bedno, medlo, podcenjujoče in nezadostno, zato raje niti ne začenjam.

Roman 1984 sem bral prvič in prvič se mi je zgodilo, da mi je med krajšim službenim potovanjem zmanjkalo čtiva, še preden sem prispel na cilj. Svaljkanje med mnogoterimi nadzori potnih listov, biometričnimi mejnimi prehodi, kjer si ujet med dvojimi vrati in buljiš v kamero, dokler računalnik ni potolažen, detektorji kovin vsakih nekaj metrov in zoprnimi mejnimi policisti v državi rahlo izven okvirov mojega območja ugodja, je bilo okolje, ki je dobro podčrtalo temačnost romana.

"Temačnost" je kajpak evfemizem. 1984 gre iz temine v globoko, neizmerno črno temo.

Roman morate prebrati, ne morem pa ga priporočiti.

Dževad Karahasan: Nočni shod

Nočni shod ni napačen: Simon, ki se znajde v Foči, nam s svojo odtujenostjo na zanimiv način odpira oči na prihajajočo vojno v Bosni. Na začetku Zuhra in Feslija s svojo globoko osebno tragedijo oznanjata grozo, ki prihaja, a žal ne vem, kam roman vodi v resnici. Karahasan me je izgubil na 134. strani. 

Dominik Smole: Črni dnevi in beli dan

Rahel napad tesnobe je bil še najmanj od tistega, kar me je spreletelo, ko sem v roke vzel Smoletov roman Črni dnevi in beli dan. Dolga je senca Antigone, kajne, dijaki vseh generacij.

Smole je s Črnimi dnevi leta 1958 oral slovensko modernistično ledino in si je takrat morda prislužil tudi navdušeno vreščanje kakšnega občudovalca. Povsem po nepotrebnem, saj roman stopiclja po sledeh Sartra in Camusa in ne prinaša nikakršnih strukturnih presežkov. Z drugimi besedami: medel dolgcajt, izredno primeren za maturitetno čtivo.

Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Šlo je za nadčloveške napore, da sem se uspel izogniti branju Jej, moli, ljubi. Tudi pri obvozu okoli Pečata stvarjenja mi je šlo kar dobro, četudi je bila naloga lažja, saj ni bilo pravega medijskega čustvenega izsiljevanja. A potem me je ob neki večerji s pravimi argumenti spodnesel prijatelj. Upravičeno: Pečat stvarjenja morate prebrati. Še več, desetine strani med branjem kar izginjajo. Dan, dva, in konec.

Gilbertova je Cristiano Ronaldo pripovedovanja zgodb. Roman teče skrajno smiselno, v meandrih se zadržuje ravno toliko, kot je prav, in na cilj prispe točno kot po švicarskem voznem redu. Ne morem si niti predstavljati, koliko raziskovanja je bilo vloženega v pripravo na pisanje, v zgodovinsko ozadje in spoznavanje botanike - več let, bi rekel, in to več let trdega dela. Tako globoko, resnično osupel sem bil nad tem, da do zadnjih stotih strani nisem opazil, da gre za resnično neprijetno šopirjenje in prosvetljevanje bralca. Drobnjakarska naštevanja reči, ki jih je Alma vzela s seboj na potovanje, in podobni izpadi so bili verjetno namenjeni avtoričini želji, da ponuca, kar se ji je med raziskovanjem tematike nabralo. Vrh težav pa je vsekakor nadležna moralna nota romana, rahlo premešana s poceni misticizmom in prodana željnemu, pazljivo izbranemu ciljnemu občinstvu.

Elizabeth Gilbert je neizmerno sposobna, zvita in podjetna lisica. Kapo dol.

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

Komedija. Najprej zapis 20. 6. 2019 z običajnim jamr, jamr, jamr:

Jane Austen je druga s seznama napačnih bralnih odločitev.

Ker so od mojega prejšnjega poskusa branja minila dobra tri desetletja domnevnega odraščanja in še bolj domnevne vsesplošne osebnostne rasti, me je zanimalo, kako se bom obnesel tokrat. Opazil sem zanimiv pojav škiljenja od dolgčasa in občasne pobege v dremež.

Očitno so v življenju stvari, ki se nikoli ne spremenijo.

P. S. Tudi Dominiku Smoletu ne kaže dobro.

Zapis 25. 2. 2026:

BBC-jev dokumentarec Rise of a Genius je odličen. Hvala, TV Slovenija, in hvala tebi, kdorkoli si že, ki te dokumentarce kupuješ. Pa kaj zato, če pridejo na vrsto po Fehtarjih in oh-ali-bo-X-šel-v-koalicijo-Y-šovu, tam ob 23:20. Bomo že našli in odvrteli za nazaj. 

Rise of a Genius je bila poštena brca v spodnji del hrbta. Ko ti nekdo potrpežljivo pove, kdo je bila Jane Austen, kaj jo je gnalo, zakaj je ravno ona povzročila revolucijo romanopisja, se odpre nebo in angelci zapojejo aleluja.

Prevzetnost in pristranost sem prebral kot po maslu. Tokrat sem mirno pogoltnil ozkost družbenega okvira, v katerem se zgodba dogaja, in raje iskal avtobiografske namige, ki jih je več kot dovolj. Ampak to je ob strani, šele sedaj sem lahko užival v sijajni perspektivi, ki jo Austen izumi, ostrem sarkazmu in presenečenjih, ki jih pritrese, ko denimo dobrohotno opisuje očeta, potem pa ga strese kot zajca in temeljito izpraši.

Bogami, krasno čtivo. Obžalujem ves zamujeni čas, ko nisem bral Jane Austen.

Andrej Platonov: Čevengur

S Čevengurjem Andreja Platonova začenjam nesrečno poletno zaporedje slabih bralnih odločitev.

Za Platonova je kriv Jerofejev, ki je avtorja uvrstil ob bok Maksimu Gorkemu, oba pa na sam vrh ruske književnosti. Potegavščina, domnevam, razen nemara za ljubitelje Franza Kafke.

Roman je nastajal med letoma 1927 in 1928, dovolj pozorni cenzorji pa so najbrž bili v težkih dvomih, ali gre za hvalnico socializmu ali za norčevanje, vredno Montyja Pythona.

Po sto štiridesetih straneh si tudi sam nisem znal odgovoriti na to osnovno vprašanje, počasi pa se mi je zbistrila ena in edina misel: Čevengurja si v resnici ne želim več brati.

Viktor Jerofejev: Dobri Stalin

Pogled v Bizi razodene: založba Modrijan je v postopku likvidacije. Leta 2016 je založba imela 2,323 milijona čistih prihodkov od prodaje in 320 tisoč evrov izgube, leto kasneje pa 1,929 milijona prihodkov, izgube 249 tisoč evrov, dolgoročnih obveznosti pa 487 tisoč. Sledil je polom, ob katerem se mora slovenskemu bralcu utrniti vsaj ena solza.

Modrijan je ponudil Jerofejevu dober dom, odlično prevajalsko ime in primeren rompompom ob izidu. Roman sem takoj dal na bralni seznam in v hipu, komaj deset let kasneje, sem ga prebral na dušek.

Pričakoval sem anekdotično guncanje afen, kar sem tudi prejel, ob tem pa še veliko več. Je to avtobiografija z nekaterimi več kot sumljivimi pasažami (pozoren bralec bo vedel, o čem govorim) ali prozoren poskus freudovskega obračuna z očetom, kjer ni povsem jasno, ali gre za zezanje, zezanje iz zezanja ali za povsem resno stvar? Je kleč v risanju vzporednic med Stalinom in očetom ali v povsem lahkotnem, športnem nakladanju?

Privilegiranega avtorja, sina elitnega sovjetskega uradnika, bi bilo nepošteno meriti z današnjimi vatli in ga postavljati v perspektivo gulagov, holodomora, Berije, Gorbačova, perestrojke, Putina. A tudi če bi ga, se skozi prepoved, ki preskakuje iz tematike v tematiko, iz avtorefleksije v anekdotičnost, iz bluzenja v kronološko zapisovanje sosledja dogodkov, Jerofejev izmika vsakršnemu predalčkanju.

Užival sem.