Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Šlo je za nadčloveške napore, da sem se uspel izogniti branju Jej, moli, ljubi. Tudi pri obvozu okoli Pečata stvarjenja mi je šlo kar dobro, četudi je bila naloga lažja, saj ni bilo pravega medijskega čustvenega izsiljevanja. A potem me je ob neki večerji s pravimi argumenti spodnesel prijatelj. Upravičeno: Pečat stvarjenja morate prebrati. Še več, desetine strani med branjem kar izginjajo. Dan, dva, in konec.

Gilbertova je Cristiano Ronaldo pripovedovanja zgodb. Roman teče skrajno smiselno, v meandrih se zadržuje ravno toliko, kot je prav, in na cilj prispe točno kot po švicarskem voznem redu. Ne morem si niti predstavljati, koliko raziskovanja je bilo vloženega v pripravo na pisanje, v zgodovinsko ozadje in spoznavanje botanike - več let, bi rekel, in to več let trdega dela. Tako globoko, resnično osupel sem bil nad tem, da do zadnjih stotih strani nisem opazil, da gre za resnično neprijetno šopirjenje in prosvetljevanje bralca. Drobnjakarska naštevanja reči, ki jih je Alma vzela s seboj na potovanje, in podobni izpadi so bili verjetno namenjeni avtoričini želji, da ponuca, kar se ji je med raziskovanjem tematike nabralo. Vrh težav pa je vsekakor nadležna moralna nota romana, rahlo premešana s poceni misticizmom in prodana željnemu, pazljivo izbranemu ciljnemu občinstvu.

Elizabeth Gilbert je neizmerno sposobna, zvita in podjetna lisica. Kapo dol.

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

Komedija. Najprej zapis 20. 6. 2019 z običajnim jamr, jamr, jamr:

Jane Austen je druga s seznama napačnih bralnih odločitev.

Ker so od mojega prejšnjega poskusa branja minila dobra tri desetletja domnevnega odraščanja in še bolj domnevne vsesplošne osebnostne rasti, me je zanimalo, kako se bom obnesel tokrat. Opazil sem zanimiv pojav škiljenja od dolgčasa in občasne pobege v dremež.

Očitno so v življenju stvari, ki se nikoli ne spremenijo.

P. S. Tudi Dominiku Smoletu ne kaže dobro.

Zapis 25. 2. 2026:

BBC-jev dokumentarec Rise of a Genius je odličen. Hvala, TV Slovenija, in hvala tebi, kdorkoli si že, ki te dokumentarce kupuješ. Pa kaj zato, če pridejo na vrsto po Fehtarjih in oh-ali-bo-X-šel-v-koalicijo-Y-šovu, tam ob 23:20. Bomo že našli in odvrteli za nazaj. 

Rise of a Genius je bila poštena brca v spodnji del hrbta. Ko ti nekdo potrpežljivo pove, kdo je bila Jane Austen, kaj jo je gnalo, zakaj je ravno ona povzročila revolucijo romanopisja, se odpre nebo in angelci zapojejo aleluja.

Prevzetnost in pristranost sem prebral kot po maslu. Tokrat sem mirno pogoltnil ozkost družbenega okvira, v katerem se zgodba dogaja, in raje iskal avtobiografske namige, ki jih je več kot dovolj. Ampak to je ob strani, šele sedaj sem lahko užival v sijajni perspektivi, ki jo Austen izumi, ostrem sarkazmu in presenečenjih, ki jih pritrese, ko denimo dobrohotno opisuje očeta, potem pa ga strese kot zajca in temeljito izpraši.

Bogami, krasno čtivo. Obžalujem ves zamujeni čas, ko nisem bral Jane Austen.

Andrej Platonov: Čevengur

S Čevengurjem Andreja Platonova začenjam nesrečno poletno zaporedje slabih bralnih odločitev.

Za Platonova je kriv Jerofejev, ki je avtorja uvrstil ob bok Maksimu Gorkemu, oba pa na sam vrh ruske književnosti. Potegavščina, domnevam, razen nemara za ljubitelje Franza Kafke.

Roman je nastajal med letoma 1927 in 1928, dovolj pozorni cenzorji pa so najbrž bili v težkih dvomih, ali gre za hvalnico socializmu ali za norčevanje, vredno Montyja Pythona.

Po sto štiridesetih straneh si tudi sam nisem znal odgovoriti na to osnovno vprašanje, počasi pa se mi je zbistrila ena in edina misel: Čevengurja si v resnici ne želim več brati.

Viktor Jerofejev: Dobri Stalin

Pogled v Bizi razodene: založba Modrijan je v postopku likvidacije. Leta 2016 je založba imela 2,323 milijona čistih prihodkov od prodaje in 320 tisoč evrov izgube, leto kasneje pa 1,929 milijona prihodkov, izgube 249 tisoč evrov, dolgoročnih obveznosti pa 487 tisoč. Sledil je polom, ob katerem se mora slovenskemu bralcu utrniti vsaj ena solza.

Modrijan je ponudil Jerofejevu dober dom, odlično prevajalsko ime in primeren rompompom ob izidu. Roman sem takoj dal na bralni seznam in v hipu, komaj deset let kasneje, sem ga prebral na dušek.

Pričakoval sem anekdotično guncanje afen, kar sem tudi prejel, ob tem pa še veliko več. Je to avtobiografija z nekaterimi več kot sumljivimi pasažami (pozoren bralec bo vedel, o čem govorim) ali prozoren poskus freudovskega obračuna z očetom, kjer ni povsem jasno, ali gre za zezanje, zezanje iz zezanja ali za povsem resno stvar? Je kleč v risanju vzporednic med Stalinom in očetom ali v povsem lahkotnem, športnem nakladanju?

Privilegiranega avtorja, sina elitnega sovjetskega uradnika, bi bilo nepošteno meriti z današnjimi vatli in ga postavljati v perspektivo gulagov, holodomora, Berije, Gorbačova, perestrojke, Putina. A tudi če bi ga, se skozi prepoved, ki preskakuje iz tematike v tematiko, iz avtorefleksije v anekdotičnost, iz bluzenja v kronološko zapisovanje sosledja dogodkov, Jerofejev izmika vsakršnemu predalčkanju.

Užival sem.

F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby

Tretje, morda četrto srečanje z Velikim Gatsbyjem mi ni prineslo pretresljivih novih odkritij, a tudi obujanje spominov na občutja ob prejšnjih branjih ni od muh.

Naj vas spomnim na Fitzgeraldov slog:

Iz hiše mojega soseda je v teh poletnih večerih prihajala glasba. V njegovih sinjih vrtovih so moški in dekleta ko vešče prihajali in odhajali med šepetom, šampanjcem in zvezdami. Opazoval sem goste, ko so med popoldansko plimo skakali z njegovega splava ali pa so se sončili na vročem pesku njegove plaže, vtem ko sta njegova motorna čolna rezala vode na ožini in po slapovih pene vlekla akvaplane. Ob koncu tedna se je njegov rolls-royce vselej prelevil v omnibus in od devetih dopoldne do pozno čez polnoč prevažal goste iz mesta in v mesto, njegov kombi je kot okretna rumena stenica spešil k vsakemu vlaku, in ob ponedeljkih je osem služabnikov s posebnim vrtnarjem vred ves dan garalo s cunjami in krtačami, kladivi in vrtnarskimi škarjami, da so popravili razdejanje minule noči.

Zgodba, najbrž skrbno zasnovana z mislijo na presenetljiv obrat, razkrinkanje in kazen, se je v zadnjih desetletjih toliko obrusila, da je v našem splošnem občutenju postala že skoraj banalna, a nič zato. Bralčev strastno opazovalski položaj, žareče poletje, hrepenenje, zelena lučka na pomolu - neprecenljivo doživetje.

Lojze Kovačič: Kristalni čas

Težko je bilo biti Lojze Kovačič.

Lejla Švabić je na portalu RTV zapisala, če že ne skoraj podčrtala: "Lojze Kovačič se je po dveh neuspešnih materinih poskusih splava rodil 9. oktobra 1928." Rodil se je sicer mesec dni kasneje, novembra, a to ne spremeni dejstva, da je bil Kovačič že pred rojstvom nezaželen, obrobnež, tujec, bruno v očesu vseh sistemov, ki so se bliskovito nanizali v zadnjem stoletju.

Kristalni čas je avtobiografija, in avtobiografija ponuja bralcu zoprno možnost čustvenega presojanja nečesa, kar bi moralo biti objektivno leposlovje. Preden sem se zavedel, sem padel noter in podlegel manipulacijam.

Basel, Cegelnica, Ljubljana; revščina, vsepovsod tujina, smrt, vojna, izgnana družina, sirotišnica ... Drobci, zanesljivo nanizani od otvoritve, ki prinese eksploziven opis nezavesti, do pitijskega konca: "Zrelost je vse."

Kovačič ni Knausgård, njegova globina je neizmerna in možnost samorefleksije se najprej zdi - ne vem, izjave te baže so mi zoprne, a k vragu! - med top deset na svetu.

Brskam po knjigi in zaman iščem odlomek z začetka, nekaj o jutru in ženskih visokih petah. Takšne stvari zadenejo kot kokain, si mislim (verjetno naivno),  saj se kljub letom, preživetim v študentskem naselju v Rožni dolini, kjer je bilo občasno več travice kot pašte, nisem drog nikoli pritaknil.

Kristalni čas ostro odseva podobe partijskih elit, ki se s kopicami dragocenosti svetohlinsko selijo v nove bloke, pa tudi pomladnih kislic, ki jim iz zatilja poganja plastičen svetniški sij.

Roman se brez diha zapodi iz introspekcije v skoraj voajerske opise razmerij s štirimi ženskami, malce zaporedno, malce vzporedno. Lok pripovedi, kolikor ga je bilo na začetku, se zlagoma prelomi, struktura romana pa se počasi, a zanesljivo sesuje sama vase.

Ob koncu me je popadel bes. "Zrelost je vse?" Ne me farbat! Sodeč po Kristalnem času, pri Kovačiču ni šlo za zrelost, pač pa zgolj za staranje skozi egotrip. Kako lahko ... oprostite ... KAKO LAHKO svoja sinova omeniš tako malokrat? Kako lahko ženskim mednožjem nameniš cele traktate, sinovoma pa pet črk? "Fanta"? Nista imela imen? Nista bila vredna imen? Niti začetnic?

Polovička sintagme "fanta" je v pogovoru za Playboy svojega očeta prizanesljivo uvrstila med "ranjene otroke". Kar me gane skoraj bolj kot ves ta nori, nepozabni roman.

Celeste Ng: Little Fires Everywhere

Celeste Ng s Prikritimi plameni bralca osupne: kako lahko roman, ki je tako tehnično dovršen, sploh pusti plehek okus? Nagibam se k misli, da avtorica ni znala dokončati nobenega izmed treh nastavkov, ki zadevajo rojstvo otroka in začetek življenja.

Oceno takšnega romana je težko napisati. Lahko bi se zatekel k sarkazmu, za lase privlečenim primerjavam in ostalim oslarijam, ki so mi običajno v precejšnje veselje, a se bom temu poskušal izogniti.

Prikriti plameni kraljujejo na vseh mogočih lestvicah in bralci vseh barv, oblik in političnih prepričanj se jim klanjajo. Povsem upravičeno, bi rekel na prvo žogo. Ekscentrična umetnica Mia je izpiljena do zadnje podrobnosti, opis njenega ustvarjalnega žara me je prevzel do konca. Pearl je najstnica, ki se ti zaradi svoje rahle odmaknjenosti od pričakovanega povprečja v hipu priljubi, njena vključenost v dinamiko družine Richardson pa je izjemno dobro izpeljana. Trije vpogledi v rojstvo (nosečnost po naročilu, najstniški splav in posvojitev) ponudijo morje iztočnic, ki jih Celeste Ng obdela do potankosti, a jih na koncu ne zna niti zaključiti niti povezati v sporočilo, ki bi me pretreslo, šokiralo ali presenetilo.

Pri Everything I Never Told You je šlo za literaturo za družinsko samopomoč, pri Prikritih plamenih pa morebiti za političen pamflet brez repa in glave. Odlično, plehko branje.