Amy Tan: The Joy Luck Club

Za zločinsko raztreseno branje, kakršnega sem namenil Amy Tan, bi morali penologi pripraviti kakšne resne sankcije, in to ne vodenja zaporske knjižnice. Kazen bi si res zaslužil. Sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem roman prežvekoval skoraj tri tedne.

The Joy Luck Club je že od začetka na gosto posejan z biseri:

My father has asked me to be the fourth corner at the Joy Luck Club. I am to replace my mother, whose seat at the mahjong table has been empty since she died two months ago. My father thinks shewas killed by her own thoughts. “She had a new idea inside her head,” said my father. “But before it could come out of her mouth, the thought grew too big and burst. It must have been a very bad idea."

Štiri kitajske matere, ki izgubijo domovino, svojce, iluzije, tudi otroke, in štiri hčerke, rojene v Ameriki, se v romanu povežejo v glas, ki govori o sporazumevanju in poslušanju, prekinjanju s tradicijo in nezmožnosti bega pred preteklostjo.

Romanu manjka nosilna zgodba (vem, iščem dlako v jajcu, da bi opravičil svoje malodušno branje), kar Amy Tan nadomesti s pretanjenim opazovanjem pomembnih ameriških manjšin. Ni čudno, da je na tem področju The Joy Luck Club tudi po tridesetih letih še vedno eno izmed temeljnih literarnih del.

Hja, dobro sem nagnojil tole zgoraj.

Preberite, no, ne bo vam žal. Proti koncu so se mi kar malo rosile oči. Pa sploh nisem hčerka.

Winnie M Li: Dark Chapter

Posilstvo.

Although the novel was inspired by the author's own rape in similar circumstances, and while the two main characters are therefore loosely based on the author and her impressions of that rapist, this book is the product of the author's imagination.

V dolini blizu Belfasta se prekrižata dve življenjski zgodbi.

Dark Chapter nima kakšne presunljive literarne vrednosti, se pa že dolgo nisem srečal s pripovedjo, pri kateri bi se mi tako hitro obračali listi. Na eni strani deloma dokumentaren opis avtoričinih lastnih doživetij, na drugi pa popolna fikcija napadalca. Bralec je nekje vmes, večinoma v grozi, obupujoč v nemoči in besneč. Dvakrat sem pomislil, da ne bom zdržal do konca, ker se mi bo morda odpeljalo, a se je splačalo vztrajati. Všeč mi je bilo, kako napadalec omeni Harryja Potterja in kako se soočimo s pornografijo v luči belega dne. Winnie M Li se z Dark Chapterjem povsem izogne moraliziranju in podajanju dokončnih odgovorov, kar je odlično, a na koncu se vam bo morda zazdelo, da nekaj manjka. Pa ne.

Dark Chapter je dobil nagrado Not the Booker Prize leta 2017.

William Faulkner: Svetloba v avgustu

Stota stran. Da se ti stemni pred očmi. Stota.

Faulkner modernistični roman postavi na ameriški Jug v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Občudoval sem kompleksne like in popolno odsotnost moraliziranja. Lena - Lena je nekaj posebnega. Njena pišmevuhovski odnos se odlično prepleta s težko tematiko romana in ga na koncu tudi sijajno zašpili.

Ampak, še enkrat, stota stran! Preberite Faulknerja vsaj do tam.

Daniel Defoe: Robinson Crusoe

Robinsona Crusoja sem v otroštvu prebral vsaj tridesetkrat. Moral sem ga brati še enkrat, da sem ugotovil, da ga tokrat berem prvič.

Kmalu sem začutil, kako mi je pijača zlezla v glavo, vendar sem trdno zaspal in se nisem zbudil prej kot naslednjega dne, ko je bilo sonce na nebu tako visoko, da je bila ura gotovo že tri, čeprav sem še danes skoraj prepričan, da sem spal ves naslednji dan in vso noč, malone do treh popoldne novega dne, sicer si ne znam pojasniti, kako sem se mogel zmotiti pri štetju dnevov v tednu, kar se je pokazalo več let kasneje, zakaj ko bi bil izgubil tisti dan, ko sem se vozil čez ekvator in se čezenj vračal, bi bil moral izgubiti več kakor en sam dan.

Povedi so se mi zdele sumljivo dolge in kompleksne za roman, izdan leta 1719. Na hitro sem primerjal prevod in izvirnik, kakorkoli se to sliši bogokletno, saj je bila prevajalka Mira Mihelič. Vse v najlepšem redu. Pokukal sem še v Zlato knjigo: Daniel Defoe, Žiznj i udiviteljnije priključenija morehoda Robinzona Kruzo, pereskazal Kornej Čukovskij. Priredil Kornej Čukovskij! Celo mladost sem se nalival s projo, misleč, da pijem ristretto!

Edini pravi naslov Robinsona Crusoa je "ŽIVLJENJE IN NENAVADNO OSUPLJIVE DOGODIVŠČINE ROBINSONA CRUSOA, mornarja iz Yorka, ki je osemindvajset let čisto sam živel na nenaseljenem otoku ob ameriškem bregu blizu reke Orinoco, kamor ga je bilo vrglo po brodolomu, pri katerem so poginili vsi možje razen njega. S PRIPOVEDJO, kako so ga nazadnje prav tako nenavadno rešili MORSKI RAZBOJNIKI, kakor je sam popisal."

V sovjetski priredbi, jasno, manjkajo pogosta Robinsonova zatekanja k veri in razglabljanja o Bogu. Manjka uvod, velik del osrednje zgodbe in cel zaključek, ki je v izvirniku že skorajda knjigovodska zaključna bilanca, po svoje nepotrebna, a zato odlično prikaže avtorjevo osebno stisko po dveh stečajih in njegov bolesten odnos do denarja.

Eno je jasno: Defoe je Robinsona Crusoja napisal v poznih letih, pri devetinpetdesetih, verjetno iz čistih preživetvenih namenov. Že iz naslova sije njegova odločenost, da bi zgodbo o brodolomcu predstavil kot povsem objektivno in resnično, takšen pa je tudi jezik: faktografski, neizumetničen in deloma okoren. Roman je pri sodobnikih naletel na zaničevanje in posmeh, tudi pri Swiftu, na koncu pa se je sladko smejal Defoe.

Po 299 letih me je pravi Robinson Crusoe zgrabil na prvi strani in mi ni pustil dihati vse do konca. Kadar nisem bral, sem mislil na branje - in to je vse, kar vam moram povedati.

Vse ostalo vam v zgledni, prefinjeni spremni besedi pove Katarina Bogataj.

Hiro Arikawa: The Travelling Cat Chronicles

Mnogo hrupa za nič.

Arikawin opevani roman ima samo eno dobro plat: prepričljiv mačji glas, ki pa se med razvlečenim potovanjem oglasi vse preredko. Vse ostalo je šibka čustvena manipulacija.

Namesto The Travelling Cat Chronicles si raje privoščite:

1. Cestno mojstrovino Rachel Joyce: Nenavadno romanje Harolda Frya (The Unlikely Pilgrimage of Harold Fry), ki z arikawami tega sveta pomete z levo roko.
2. Ogled kanala Simon's Cat. 

Zahvalite se mi lahko kasneje.

Kazuo Ishiguro: The Buried Giant

Sledi humorja, ki sem jih s super mikroskopom zaznal v prvem poglavju, so mi pognale kri po žilah. Tudi časovna umestitev v Anglijo po kralju Arturju je odlična, nosilna tematika - kar boste itak sami iztuhtali - kolektivnega spomina in pozabe pa več kot izjemna.

Ishiguro je z nekaj daljšimi presledki roman pisal kar deset let, pretežno zato, ker je enega zgodnjih osnutkov njegova žena Lorna MacDougall zavrnila z besedami: "... this won't do ... there's no way you can carry on with this, you'll have to start again from the beginning."

Bogve kaj je rekla o končni različici, a bojim se, da se Ishiguro z njo ni več posvetoval. Zgodba je anemična, kljub potovanju izredno statična in na trenutke tako duhamorna, da boli.

Obupal sem po prvi tretjini.

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski velja zaradi svoje modernistične note za Cankarjevo najmanj razumljeno dramsko delo. Številni prizori in citati so tako ikonični, da bi neuk tujec ob razširjenosti sintagme dolina šentflorjanska zlahka posumil, da imamo v teh krajih vsi Cankarja na nočnih omaricah. Ne, nimamo.

Prvi prizor drugega akta se mi je zdel vrhunski, skupek vsega pa zaradi preobilja sporočilnih podstati dokaj daleč od sijajnih Hlapcev.