Včasih res obožujem pisanje. Ne da bi trepnil, lahko recimo zapišem, da sem prebral Dogodek v mestu Gogi, vendar zaradi omejenega referenčnega okvirja težko zapišem karkoli tehtnega. Druga, manj privlačna možnost je, da se preneham skrivati za izrazi, ki jih ne razumem posebej dobro, in priznam, da sem zarukano, neizobraženo govedo, ki v življenju ni prebralo več kot deset dramskih besedil.
Dogodek v mestu Gogi je morebiti ustrezna vstopnica za izgubljene primerke, kot sem jaz. Didaskalije ne puščajo preveč možnosti, da bi misel zatavala, kamor pisec ne bi želel, ugibam pa, da so zaradi njih režiserji ob Grumu razmeroma nesrečni.
Absurd, inercija in tragičnost mesteca Gogi so me kar lepo zadeli in učinkovito prebili led. Naslednji korak bo seveda Ibsen, kaj pa drugega.
Po branju mi je za premlevanje ostala poštena kopica snovi: kaj lahko od Dogodka v mestu Gogi resnično odnese nesrečen najstnik in kako bi današnja družba razcefrala človeka, kot je bil Slavko Grum? Nekako tako, kot je nekdo namignil v govoru 18. julija 1937, si mislim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar