Ivana Sajko: Ljubezenski roman

Ivana Sajko pove zgodbo v enem dihu in pri tem uspe celo menjati perspektive.

Slike iz romančka se mi vrtijo pred očmi še nekaj dni kasneje. Mlada izobraženca se najdeta, zaplodita otroka, in življenje se začne. Življenje začasnih zaposlitev, najemnin, brezposelnosti, ponižanj. Ljubezni, ki izginja in je nemara niti ni bilo. Iskanja dostojanstva. Životarjenja ob drugem. Presenetljivega optimizma, ki ga začutimo, če beremo resnično natančno.

Ljubezenski roman mi je segel do srca.

Karan Mahajan: The Association of Small Bombs

Mahajanov roman spada v zanimivo družino literarnih izdelkov, ki so berljivi, ambiciozni, z dodelanim ozadjem in ravno prav poglobljeni, pa vseeno ne pustijo globljih sledi.

Ni mi jasno, zakaj.

Jade Sharma: Problems

Kindle me je zajedljivo pozdravil s kratkim uvodnim predavanjem na temo, kako označevati besedilo. Pošteno. Res se že dolgo nisva videla.

Nisem se pustil vznemiriti. Jade Sharma piše odlično:

Peter stared at me as I put my hair in a ponytail. “Are you high?” he asked.

I shook my head no.

I lied to Peter because he didn’t understand shit. He didn’t understand how snorting a bag of dope didn’t mean I would end up becoming a toothless, cracked-out skank, or whatever clichéd Hollywood bullshit was implanted in his brain. When I tried explaining things to him, he would hear someone with a drug problem trying to rationalize her drug problem.

He made me feel like I was someone with a drug problem trying to rationalize her drug problem.

Mayina prvoosebna pripoved, sarkazem in samokritičnost so izvrstni. Večkrat sem dvignil obrvi ob odsekih, za katere bi se težko odločil, ali so pornografski ali zgolj neizmerno odkritosrčni. Škoda, ker Sharma drogeraške življenjske krivulje ne zna iztrgati iz stereotipa - roman zato ostane na pol poti, a je vsekakor vreden naše pozornosti.

Marcel Proust: V Swannovem svetu

Drugo, nemara tretje branje Prousta je bilo moje lastno iskanje izgubljenega časa, dolgih, brezdelnih poletij izpred desetletij, ko sem kot najstnik vohljal tudi po tatijevi knjižnici, katere središče je bila zbirka Sto romanov. Prvo srečanje z dehtečimi combrayskimi vrtovi in izbruhom spominov ob magdalenicah se mi je globoko zarezalo v spomin.

Danes tega nisem več našel. Magdalenice in vrtovi so še tam, nedvomno popisani z natančno roko nekoga, ki se je znal poglobiti v svoje spomine in občutja, izza počasne pripovedi pa počasi vznikajo še podobe privilegiranega dečka, ki ne prestopi kastnih meja, in družbe, ki se do onemoglosti ukvarja sama s seboj in s svojimi postranskimi težavicami. Prousta je dandanes težko brati. Žal mi je, da sem sploh poskušal.

Liliana Corobca: Kinderland

Bel moldavski kombi z dvema antenama, ki vozi po slovenskih avtocestah - nikoli več ne boste mogli ravnodušno pogledati nanj.

Liliana Corobca nam s poetičnim glasom oriše eno izmed mnogih moldavskih vasi, v katerih otroci odraščajo sami - sami s svojimi hrepenenji, dvomi, strahovi in upanji. Zgodba v resnici prinaša tragični diptih: na eni strani opiše čutenje zapuščenih otrok, na drugi strani pa vznikne enako srce parajoča, a nikoli povedana žalost staršev, ki so nekje daleč daleč stran.

Če roman proti koncu ne bi zašel v prisiljeno mistiko, bi bil brez vsakršne napake, a je tudi takšen, kot je, še vedno ganljiv in nepozaben.

Kristof Magnusson: Nisem bil jaz

Magnusson obeta veliko, a žal gre za prazne obljube.

(Sledi množica pokvarkov, zato prenehajte z branjem.)

Lik in delo Jasperja Lüdemanna, povzpetnika iz zaledne pisarne, ki z zaporedjem usodnih napak pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti potopi veliko ameriško banko, sta najboljša od treh in za moje laično oko prejkone izpiljena do podrobnosti. Ko Magnusson s poznavalskim glasom oriše ozadje iz - domnevam - leta 2008, ko je potonil Lehman Brothers, sem začel potihem upati, da bo to zabavna zgodba o nekom, ki je ponesreči zmagal proti sistemu. Pa ni, vsaj ne povsem.

Roman zvodeni v klasično, dokaj zabavno pripoved o pisatelju, prevajalki in Lüdemannu ter o tem, kako se jim zaradi neumnosti življenje obrne na glavo. Velika škoda.

Če želite pravo finančno srhljivko, vsekakor priporočam Lewisovo uspešnico The Big Short, kjer je vse res.

Vitomil Zupan: Levitan

Kje je meja med doživetim in pripovedovanim, v Levitanu ni jasno. Levitan je - po avtorjevi uvodni pripombi - izmišljena oseba, a je več kot jasno, da čepi v arestu, ker ju je z Ahacem, mrtvo pijana, presunila briljantna ideja, da bi lahko Ladu Kozaku natvezila, kako švicarski radio poroča o Titovi abdikaciji in pobegu v tujino. Ni se dobro končalo.

Tako je nastal Levitan, ki je predvsem z Zupanovo mirno roko zapisano (skorajda dokumentarno) pričevanje o takratnih zaporih, notranjih razmerjih moči, hierarhijah, osebnih zgodbah kaznjencev, Zupanovem ukvarjanju z lastno spolno slo in njegovem pogledu na svet. Seveda to praktično ni roman, je pa obvezno čtivo za vse, ki imamo Zupana radi.

Po branju presune dejstvo, kako nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je zgodilo med rusko ruleto s Fedorjem Senekovičem. In kakšne vesoljske razdalje so med tem, kar si je upal v Albaniji privoščiti Kadare leta 1981, in Zupanovim izzivanjem jugoslovanskega sistema leto kasneje.