Lauren Groff: Fates and Furies

Obilo prahu okoli Fates and Furies, kaj obilo, viharji prahu! Najljubša knjiga Baracka Obame v letu 2015. In to ni še nič, všeč je bila celo Sarah Jessici Parker!

Zlahka razumem, zakaj. Dve zgodbi sta tukaj, najprej Lotto, potem Mathilde. Groffova prvo zgodbo izvede skorajda brezhibno in bralce namenoma uspava, potem pa vse skupaj razstreli z drugo platjo. Roman bi lahko bil izjemen, pa ni.

Če ne prej, začnejo alarmi cingljati ob zlorabi Antoina de Saint-Exupéryja in Sylvie Plath. Groffova brezsramno pograbi vsako priložnost, da si pridobi naklonjenost čim širšega občinstva.

Dlakocepskega bralca bo panika zgrabila, takoj ko bo ugotovil, da so udeleženci del privilegiranega ameriškega belskega razreda. In - ah, ironija! - prav ta družbeni sloj najbolje opiše Groffova sama:

Yuppies in embryo, miming their parents’ manners. In twenty years, they’d have country houses and children with pretentious literary names and tennis lessons and ugly cars and liaisons with hot young interns. Hurricanes of entitlement, all swirl and noise and destruction, nothing at their centers.

Lotto in Mathilde sta tako hip in oh in sploh, da lahko z njunim spolnim življenjem tekmuje zgolj smetana pornografije. Izjemen libido in brezhibna izvedba.

Ovinki v Antigono so moledujoče pretenciozni. In časovni preskoki ... Najprej se mi je dozdevalo, da gre za postavljaške izpade, kar seveda ni res. Roman je v tem pogledu zgolj šlampast. Vključno z bednimi pojasnjevanji vsega (in še česa za povrh) proti koncu.

Ko sem odlistal še zadnjo stran, sem bil dokončno razživciran in besen kot ris. Groffova piše več kot sijajno. Žal se je odločila, da bo napisala prodajno uspešnico, ki bi lahko bila velik roman. Pa ni.

A roko na srce: če bi imel sam na izbiro ti dve možnosti, za katero bi se odločil?

Dušan Čater: Pojdi z mano

Čater nam je pripravil klasično mladinsko srhljivko, umeščeno v daljno leto 2005. Zgodba o mladostniškem prijateljstvu (Ostani z mano), postavljena v pristne rovte (Odrešitev) in zašpičena z grozljivim stopnjevanjem (Čarovnica iz Blaira), je na primerni pripovedni ravni, a ne ponuja presežkov. Zmes že videnih elementov je povsem predvidljiva, izdelek pa povprečen. Žal.

Čater bi to lahko odvozil bistveno bolje.

Andrea Molesini: Niso vsi pankrti z Dunaja

Takole je bilo. Imel sem deset minut, ko sem čakal, da mi v Gardenii zavijejo darilo, zato sem stopil v antikvariat. Dva stavka:

Babičin Nesojeni ženin je imel prevelika stopala, da bi ga lahko imeli za inteligentnega. Bebav sicer ni bil, saj se je znal ljubko in stanovitno vdajati brezdelju, a zaradi velikosti stopal njegova glava ni bila deležna posebne pozornosti.

Kako bi se lahko odlepil od romana s takšnim začetkom? Domov sva šla skupaj.

Molesini ponudi zanimiv pogled na prvo svetovno vojno iz naše neposredne bližine in ravno pravšnjo količino izredno dodelanih likov. Smrkavec je malce medel, najboljša pa je Giulia, katere potencial je tako velik, da ga Molesini niti s svojim nabijanjem na prvo žogo ne more uničiti kar tako. Uspe mu šele v zadnji tretjini, kjer lik povsem izgori, Paolo pa plehko zaključi svojo pot.

Zanimiv, pravzaprav celo dober roman, se mi zdi.

Elizabeth Strout: My Name is Lucy Barton

Če iščem kratek povzetek romana, se ponavadi obrnem na Guardian. Ne spomnim se, da bi kdaj kakšen avtor kar sam od sebe ponudil smiselno alternativo. Razen seveda Elizabeth Strout na 107. strani:

This is a story about love, you know that. This is a story of a man who has been tortured every day of his life for things he did in the war. This is the story of a wife who stayed with him, because most wives did in that generation, and she comes to her daughter’s hospital room and talks compulsively about everyone’s marriage going bad, she doesn’t even know it, doesn’t even know that’s what she’s doing. This is a story about a mother who loves her daughter. Imperfectly. Because we all love imperfectly.

In to je to, pravzaprav.

Po Olive Kitteridge, ki je eden izmed najmogočnejših literarnih likov zadnjih let, je Stroutova ustvarila Lucy:

"This is Lucy." She added, almost playfully, "Lucy comes from nothing."

Lucy, spravljena s svetom, leži v bolnišnici, kjer jo iznenada obišče mati. Mati, ki ne zna reči: "Rada te imam." Razen kadar spiš.

Zgodba me sicer ni prevzela, a je roman kot celota tako uravnotežen, da je - še pred branjem Szalaya, ki ga je pohvalil Rigi - Lucy zaenkrat moja zmagovalka za bookerja 2016.

Bookerja 2016 dobi Paul Beatty

Bookerja 2016 je dobil Paul Beatty za roman The Sellout. Očital sem mu medlo nosilno zgodbo, a je humorno, eruptivno pisanje očitno prevladalo. Z napovedjo, da bo neupravičeno zmagala Madeleine Thien z Do Not Say We Have Nothing, sem očitno močno sunil mimo. Še vedno pa mislim, da je bila kljub vsem slabostim - in to sem sumil že pred meseci - najboljša Elizabeth Strout.

Ampak mene seveda nihče nič ne vpraša.

Miha Mazzini: Zvezde vabijo

(Tamala je znorela po devetdesetih straneh, češ, nič se ne dogaja.)

Modra ptica 2016.

Pri Mazziniju se moram najprej sprijazniti z dejstvom, da ga sprehodi v subtilno naracijo ne zanimajo prav preveč. Hočem reči, Mazzini ni Proust ali - če smo že ravno v polju mladinske književnosti - Sarah Crossan. Zvezde vabijo pripovedni način spustijo še stopnjo nižje, kot da bi Mazzini nehote poskušal prilagoditi raven na nekakšen mladinski pidžin. Neprimerno podcenjevanje najstnikov, se mi zdi, in velika škoda.

Naracija je pri Mazziniju vselej samo v funkciji zgodbe, in tu ima Mazzini črni pas 99. dan. Zvezde vabijo napletejo celovito ozadje mladostniškega nasilja, bodibildinga, iskanja talentov, pasti družbenih omrežij in ljubezni. Roman dobro zadene socialno noto, denimo o nevidnosti trgovk, ki zlagajo izdelke na police, in boleči dobrodelnosti Viktorijine mame. (Harvard, prijatelji, Harvard.)

Zelo korekten mladinski izdelek, ki lahko sproži primerne razprave v krogu družine.

Ransom Riggs: Otok nenavadnih otrok

Smrklja, ne tista iz Kaj naj berejo najstnice, pač pa dvanajstletna rokerica, je Otok nenavadnih otrok privlekla iz knjižnice. Večinoma bere Eragon, Igre lakote, Labirint, take reči, zato sem ob Riggsu malo privzdignil obrvi in ji čtivo hinavsko sunil.

Ne, to ni novi Harry Potter, kot to na ovitku obljublja CNN. Je pa zelo zanimiv prvenec.

Zgodba ima elemente najstniške uspešnice: ameriški poba, bodoči bogati dedič, se sooči z dedkovimi spomini, ki niso tako za lase privlečeni, kot se zdi na prvi pogled, in se poda na potovanje. Mestece Cairnholm je brezihbno naslikano, pa tudi Jakobovi vsakdanji dvomi niso daleč od resničnosti. Všeč mi je bilo neboleče prestopanje med časi, bežeča deklica pa je imela pridih Fowlesa.

Roman v zadnji tretjini namenoma zaide v trendovski misterij, ki se tako z zgodbo kot z grafično opremo počasi riše že od prvih strani, zaradi česar sem knjigo zgolj odlistal do konca. Smrklja - ona pa je bila zelo zadovoljna.