Karl Ove Knausgård: Moj boj, prva knjiga

(Prebrano na Kindlu: My Struggle, Book 1, A Death in the Family.)

Zavidam človeku, ki še ni slišal za Knausgårda. Pri nas doma sem se bal - v smislu zlajnane šale - odpreti konzervo s tunino, da ne bi iz nje zlezel bradati Norvežan.

Bral sem ga v angleškem prevodu, a sem vmes kupil tudi slovenskega za ostale družinske sobralce. Ganljiva poteza, ki marsikaj pove, še posebej ker se že nekaj mesecev vozim naokoli z avtomobilom s kranjskimi registracijami.

Knausgård ni Proust. Res je, Iskanje izgubljenega časa je omenjeno na 37. strani, in res je, zgodba kaplja in kaplja v neskončnost, a na povsem drugi ravni. Knausgård nima Proustove literarne mehkobe in pretanjenosti, ima pa neskončno potrpljenje za analizo dogodkov in njihovih odsevov na samem sebi.

Neskončno potrpljenje mora imeti tudi bralec, ki je nagrajen z nadrealistično živimi spomini, pri katerih avtor ni žrtev, temveč prijetno distanciran opazovalec. Dogajanja ni na pretek, čiščenje babičine hiše traja dvesto strani, in na teh dvesto straneh ni ničesar odveč.

Moj boj je vsekakor izjemna samorefleksija z nadpovprečno naracijo, a razen kvantitete žal brez presežkov.

Zapodil sem se v drugi del, A Man in Love, in odnehal po tridesetih straneh intenzivnega pleteničenja.  Ne zanima me. Ne ljubi se mi. Ne zmorem.

Howard Jacobson: J

K vragu! Ne znam drugače, kot da se strahopetno zatečem k preverjenim primerjavam. J je postapokaliptičen roman, ki je v splošnem skrivnostnem duhu podoben Ishigurovemu Ne zapusti me nikdar. Nad dogajanjem visi dolga senca, imenovana "What Happened, If It Happened", in vse podzgodbe se vrtijo okoli pretekle kataklizme.

Med brskanjem naokoli sem ponesreči izvedel, da je Jacobsonov booker iz leta 2010, The Finkler Question (branje lahko mirno izpustite, verjemite), eden izmed dveh humorističnih romanov, ki sta dobila to prestižno nagrado. Umiram od smeha, seveda. Drugi neznosno smešni roman je bil bojda od tastarega Amisa, The Old Devils.

Kar je presenetljivo, je, da razmeroma kaotično in neuravnoteženo strukturo romana J rešuje ravno humor, ki ga pri Jacobsonu do sedaj nisem ravno opazil. Humor in zdrava ironija. Poslušajte:

Here they would sit on the grass, surprised to be attracted to each other, and half-heartedly - no, quarter-heartedly, she thought - make companionable if perfunctory contact. He would put his hands on her breasts, which were still surprisingly soft under an item of clothing he was unable to name, and she would put her hands inside his trousers. What she found was surprisingly soft too.

Bookerjeva bera lani je bila bistveno boljša od letošnje, a še vedno dokaj kilava.

S čimer hočem pravzaprav reči: čas je za Knausgårda.

Chigozie Obioma: The Fishermen

Še ena v seriji kiksov letošnje bookerjeve žirije.

Štirje bratje, Ikenna, Boja, Obembe in Benjamin, se kljub očetovi prepovedi podajo na ribolov, kjer jih opazi lokalni tepček ipAbulu. Njegova prerokba, da bo eden izmed bratov ubil svojega sorojenca, ni samo začetek vrtinca nesrečnih dogodkov, pač pa tudi povsem trivialna adaptacija klasične grške tragedije v sodobni književnosti. Žirija je, domnevam, cvilila v ekstazi, sam pa težko najdem presežke. A nekaj jih je, denimo začetki poglavij:

Mother was a falconer: The one who stood on the hills and watched, trying to stave off whatever ill she perceived was coming to her children. She owned copies of our minds in the pockets of her own mind and so could easily sniff troubles early in the forming, the same way sailors discern the forming foetus of a coming storm.

Preostanek proze je faktografski in večinoma brez šarma.

O letošnji žiriji ... itd. itd.

Marlon James: A Brief History of Seven Killings

Letošnji dobitnik nagrade booker.

Jamajka v sedemdesetih in nikoli razjasnjen poskus ugrabitve ali uboja Boba Marleya. James je zastavil pogumen polifoničen roman z izvirnimi, verodostojnimi glasovi. Všeč sta mi bila Nina Burgess in Barry Diflorio. Všeč že, a dosti premalo, da bi premagala neskončno počasno kapljanje zgodbe. V nekajdnevnem branju prve četrtine se mi je zazdelo, da sem se postaral za dvajset let, kar se mi je zazdela dobra iztočnica za menjavo čtiva.

Težko najdem dobro besedo o tokratni žiriji.

Margaret Mezzantini: Novorojen

Z branjem enega izmed čustveno najsilovitejših romanov zadnjega časa sem imel dvoje težav. Najprej, svoja pričakovanja sem postavil na najvišjo prečko tako zaradi rahle evforije, ki je izbruhnila na Knjižnih moljih, kot tudi zaradi bližnjega opazovanja učinka, ki ga je imel Novorojen na bralko ob meni. Druga težava je bila v tem, da sem popolnoma napačno sprevidel, v čem leži glavno sporočilo romana.

Mezzantinijeva o najtežjih življenjskih izkušnjah piše brez patosa in solzavosti, in to vselej verodostojno. Niz okrutnosti proti koncu zgodbe se mi je sicer zdel - z udobnega kavča, obdan z vonjem ristretta, recimo - povsem odveč.

Ker pa mi je so-bralka razložila, da sem niz dogodkov dojel popolnoma narobe, bom sedaj raje utihnil. Tako gre to.

Jonathan Franzen: Purity

Če bi Franzen napisal Purity pred Popravki in Svobodo, bi bil prikrajšan za užitek v dveh sijajnih romanih.

Purity je drugoligaški izdelek, poravnan tam nekje s Strong Motion in The Twenty-Seventh City. Franzenu ne morem očitati, da mu manjka duhovitosti in da mu lok zgodbe uide iz rok, sploh ne. Zamerim pa mu občasno razvlečenost, več kot očitno spogledovanje z veliko témo ranga Julian Assange in vmesne dele, recimo prvega z Andreasom, ki so izrazito pod drugo ligo.

Če nimate OCD-ja in niste preprosto primorani prebrati vsega, kar napiše Franzen, si lahko branje tega nesrečnega romana prihranite.

Bookerja 2015 dobi Marlon James

Letošnjega bookerja dobi Marlon James za A Brief History of Seven Killings, "epski roman na 686 straneh s 75 osebami in glasovi". Sliši se srhljivo, a dobra novica je vendarle, da ni zmagala Yanagihara.