Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North

Flanagana ne maram prav preveč. To sem, o, oba draga bralca in moji najljubši spletni pajki, povedal že nekajkrat.

Ampak Flanagan je dobil letošnjega bookerja. In booker je zame božič. No, če ste užaljeni, hanuka.

Cenim, kako Flanagan piše: zavzeto in do krvi. Kaj bo storil z denarnim delom nagrade, so ga vprašali. Plačal dolgove. Bemti. Delal je celo v kamnolomu, da je preživel. Poleg tega je poročen s Slovenko. Tipu v življenju ni z rožicami postlano.

The Narrow Road to the Deep North je v jedru resnična zgodba, zgodba Flanaganovega očeta, a anonimizirana do prebavljivosti. Ogromno raziskovanja in pogovorov, morje časa za brskanje po podatkih. Sedite in uživajte v narativni prepričljivosti: od halucinacij, lakote, gosjega jajca, pa vse tja do amputacije noge ali izgube spolne sle. Mrščavica ti gre po hrbtu, pa tudi če si pod odejo.

Silovita je tudi ljubezenska zgodba, ki zavrti Dorriga Evansa v objem stričeve Amy. Razmeroma spodobne pasaže na začetku:

I am Keith's, she said.

She continued to gaze absent-mindedly down at his hand.

Yes, he said. 

But she was not really listening. She was watching her finger, its long shadow, and he was watching her, knowing she was not really listening.

Yes, he said.

He was feeling her touching him, and the feeling ran through his entire body and he could think of nothing of nothing else.

And you, she said, you're mine.

 Potem pa patetično jokcanje:

There is no joy, no wonder, no laughter, no energy, no future. Hope and dreams are cold ash from a dead fire.

Zakaj je to dobro?

Poglavitna težava romana so prehodi iz zavoja v zavoj. Delovno taborišče in grozote, ljubezenska zgodba pred tem, povratek v resnično življenje, reminiscence japonskih poveljnikov in stražarjev ... Celoten paket je sicer berljiv, a brez večjega smisla. Če je Flanagan hotel igrati zgolj na čustva izgubljene ljubezni in različnih pogledov na stvarnost, bi to zlahka naredil tudi na manj dolgovezen in zavit način.

Spodobno branje, a ne za bookerja. Prijatelji tam zgoraj ga spet lomijo.

Vinko Möderndorfer: Kot v filmu

Za Kot v filmu je Möderndorfer dobil modro ptico, in to nekaj pomeni.

Gašper je skoraj dvanajstletni smrkavec, zmerno zafrustriran, z enim samim dobrim prijateljem in eno simpatijo, ki to morda sploh ni. Življenje doma se mu lepega dne postavi na glavo.

Hvalim lahkoten, mladosten jezik in odsotnost teženja, odličen je tudi dramatični preobrat. Roman človek zlahka prebere na dušek, a užitek vseeno ni zagotovljen: zgodba je pravzaprav plitka, odlično zastavljene družinske težave zvodenijo, razmerje do Tine bi lahko dobilo spektakularne razsežnosti, a žal - skupaj z vsemi vprašanji o nekom, ki je prijazen po skajpu, v javnosti pa ne - žalostno zamre.

Möderndorfer z romanom bliskovito zabrede v morje do kolen in potem tam tudi obtiči. Škoda.

Stanisław Ignacy Witkiewicz: Slovo od jeseni

Metafizični roman prinese vihar referenc, citatov, hudomušnih sprevračanj in neskončnih prežvekovanj eksistence:

Ničnost je bila popoln nesmisel, nepredstavljiva celo kot prazen prostor. A navzlic logični nujnosti, da se nekaj predpostavi kot splošno izhodišče, četudi ena sama sestavina (sicer logike ne bi bilo) - o čemer je nekoč megleno razpravljal Chwazdrygiel - je v smrtni grozi zazijala strahotna luknja možnega ne le individualnega, temveč celo občega nebivanja, bolj logična kot resnična luknja, brez kakršnegakoli nazornega ustreznika pojma.

Že samo razstavljanje stavka in stavčna analiza zahtevata 340 kilokalorij, morebitno dojemanje pomena pa nepredstavljiv vnos energije in zelo zelo mlade možgane, recimo najstniške, ki jim je še vse jasno.

Atanazyjeva zgodba bi zaradi presenetljivo dobro zastavljenega lika, veličastno samozaverovanega in s silovitim lovskim nagonom, lahko celo preživela, če je ne bi ugonobile stotinje in stotinje metafizičnih in "metafizičnih" umotvorov. Je bil leta 1927 Witkiewitz nerazumljen umetnik ali samo prefrigan provokator?

Odgovora nimam, je pa - denimo - poljsko kulturno ministrstvo 26. novembra 1994 ukazalo ekshumacijo pisateljevega trupla. Genetski testi so pokazali, da je v grobu pokopana neznana ženska.

Bojim se, da je Witkiewicza treba brati v tej luči.

Bookerja 2014 dobi Richard Flanagan

Dobitnik bookerja za 2014 v razširjeni konkurenci, v kateri Američana nista imela nobene politične možnosti, je Richard Flanagan. Razumljivo in - bojim se - tudi obžalovanja vredno.

No, morda pa sem zgolj poln predsodkov in starih zamer.

Jiří Šotola: Jezusova družba

V tem romanu nikoli ne posije sonce.

Joshua Ferris: Rise Again at a Decent Hour

Uspešen, malce zmeden zobar, ki mu nekdo ukrade identiteto in ga potunka v godljo judaizma in antisemitizma, je v idealnih okoliščinah lahko recept za dokaj dobro zgodbo, tukaj pa vse zamre zaradi prisiljenega misticizma in pasaž, ki se vlečejo kot sprehod po puščavi Gobi po vseh štirih. Ne.

Niall Williams: History of the Rain

Nominiranka za bookerja 2014, ki se ni prebila v ožji izbor.

Poetika, evo, poetika, križana s sarkazmom. Bi se ta recept za uspeh lahko sfižil?

I see him looking up from a page, it's the strange deadend quiet on country Sunday mornings when the Christians are at Mass and you feel so other that you have to occupy your time or you fear the Old Testament God himself will come up the stairs and say YOU!

Ruth Swain ima uničujočo bolezen, ki jo je priklenila na posteljo, obkroženo s knjigami njenega očeta Virgila. Ja, Virgila. Virgila. Izhodiščna postavitev je popolna, Williams ne stavi na cenena čustva in Ruth ne potiska v samopomilovanje, in to je prav. Težava romana je, da se nenehno zaletava v isti ključni točki: v vserazsežnega očeta in samorefleksijo. Tik pred koncem me je inercija zgodbe prignala do takšne živčnosti, da sem roman raje odložil, kot da bi si moral nemara sredi noči kuhati sivkin čaj. K vragu poetika in k vragu sarkazem.

Škoda.