Znani so nominiranci za bookerja 2014

Ojoj, prepričan sem bil, da bodo nominacije objavljene šele danes, v petek. Seznam nominirancev:

• Joshua Ferris (US) – To Rise Again at a Decent Hour
• Richard Flanagan (Australia) – The Narrow Road to the Deep North
• Karen Joy Fowler (US) – We Are All Completely Beside Ourselves
• Siri Hustvedt (US) – The Blazing World
• Howard Jacobson (Britain) – J
• Paul Kingsnorth (Britain) – The Wake
• David Mitchell (Britain) – The Bone Clocks
• Neel Mukherjee (Britain) – The Lives of Others
• David Nicholls (Britain) – Us
• Joseph O'Neill (Ireland) – The Dog
• Richard Powers (US) – Orfeo
• Ali Smith (Britain) – How to Be Both
• Niall Williams (Ireland) – History of the Rain

Mitchell je vedno obetaven, Ali Smith ne maram pretirano, Nicholls ne igra v tej ligi, Jacobson bi znal biti zanimiv, Flanagan je obrobnež. Ostalih ne poznam. Gremo brat!

Donna Tartt: The Goldfinch

Najprej enačba: The Goldfinch = lišček = der Stieglitz = Štiglic.

Nisem bral zaradi naslova, pač pa zaradi Donne Tartt in pulitzerja.

Donna Tartt, ah, Donna Tartt. The Secret History in The Little Friend. Vanity Fair v presunljivo poglobljenem članku o Liščku uporabi luciden naslov: "It's Tartt, But Is It Art?"

Donna Tartt je dobitnica pulitzerja 2014 za:

... beautifully written coming-of-age novel with exquisitely drawn characters that follows a grieving boy’s entanglement with a small famous painting that has eluded destruction, a book that stimulates the mind and touches the heart.

Trinajstletnik Theo je s svojo materjo na napačnem kraju ob neprimernem času. Eksplozije vržejo galerijo v zrak in pustijo za sabo zbegano siroto, na katero se sprime svetovno znana umetnina.

Lišček bi moral biti, če si dovolim malce nakladanja v smislu vsesplošnega navdušenja nad Tarttovo od Kirkusa do Amazona, triumf človečnosti nad smrtjo, prefinjena zgodba o prepletenosti brezčasne umetnosti s pristnim prijateljstvom (vedro, prosim), in tako naprej in tako naprej. Kolektivni histeriji se je težko upreti.

V resnici je Lišček boleče pretenciozen izdelek, ki bi zlahka razpadel na tri, štiri samostojne, a še vedno neznosne romane. Lišček je smrtonosna želja Dana Browna, ki si želi biti Dickens, pa mu to ne uspe. Izbruhi nabuhle proze, ki poskušajo umetniško opisati norost trenutka (eksplozija, fragmenti Las Vegasa, kakor-tarantinovski mafijski obračun), izpadejo najprej komični, potem pa globoko žaljivi.

Donna Tartt + pulitzer = pogreb literature.

Anne Enright: The Forgotten Waltz

V tisoč tristo letih, odkar poskušam prebrati vse, kar se pojavi med nominiranci za bookerja, sem samo enkrat priznal, da je žirija izbrala pravi roman. Bilo je leto 2007, ko je nagrado dobila Anne Enright za melanholični The Gathering.

Ženska ima pripovedni glas, ki mi globoko, intimno ustreza. En tak vseobsegajoč, mističen "ommmmmmmmm", ki vibrira preko vseh plasti zgodbe. Noro dobro.

The Forgotten Waltz je zgodba ... o čem pravzaprav? Nekaj časa je to pripoved o hrepenenju in nenadejani ljubezni do poročenega Seána, potem se fokus premakne na čakanje in seciranje trenutkov vmes, pa spet na občutja Irske, ki med prvimi zdrsne v recesijo, in na koncu se vse zavrti okoli Evie, Seánove hčerke. 

Ne moti časovna nedoločenost in razdrobljenost:

But this was later. Or perhaps it had happened already, perhaps it was happening all along.

Ne moti neizrečenost:

You never. I always. The thing about you is.

Zmoti brezciljnost, kaotično vpeljevanje novih in novih ključnih akterjev, zdaj Annie, potem Fiona, za njo oče in končno Evie. Zmoti hiša, ki se prodaja, in drgnjenje ran okoli cen nepremičnin. Zmoti očitno pomanjkanje strukture in na koncu nemara vprašanja, ki si ga Enrightova morda ni zastavila: ali vem, kaj hočem povedati?

Anne Enright ostaja zelo zelo visoko na mojem seznamu avtorjev, ki jih želim brati, in to kljub temu valčku. Priporočam z ostrimi omejitvami.

Mark Twain: Prigode Toma Sawyerja

Toma Sawyerja moramo brati v izdaji Zlate knjige iz leta 1984 z ilustracijami Marjana Amaliettija, ker je to pač srečanje s starim prijateljem, razvratnim otroštvom, poginulimi podganami, vraževerjem, humorjem, grozljivimi skrivnostmi in zapleteno ljubeznijo tetke Polly.

Mark Twain je car.

Michel Tournier: The Erl King (Jelšev kralj)

Gola razvajenost in nestrpnost sta me gnali, da sem po časopisnem priporočilu občudovane osebe (Zdravko Duša, nemara?) Jelševega kralja hotel brati takoj. Takoj-takoj, cepetajoč takoj. Kindle, skratka, v angleškem prevodu.

Tournier zgodbo o Abelu Tiffaugesu zažene zelo obetavno, s pogumnim pripovednim naskokom na - kaj vem, recimo wagnerjansko - simboliko, ki se najprej zagleda v zakompleksanega smrkavca in njegovo internatsko življenje. Na prvo polovico nimam resnejših pripomb razen rahle, a grozljive slutnje nečesa neprimernega in moralno globoko spornega. Če je Tournier želel stopiti v velike čevlje Nabokova in Lolite, lahko to zgolj obžalujem.

Težave z Jelševim kraljem počasi vzniknejo v drugi polovici, ko se pojavijo enciklopedična, taksativna naštevanja tega ali onega, kar bi pri angleškem avtorju šel brez oklevanja preverit v Wikipedijo. Dotakanje simbolike in neverjetnih zgodovinskih srečanj v smislu Stoletnika ali, če hočete, nedavno nadvse ponesrečene Life After Life, pa bo manj dobrohotnega bralca razživciralo do te mere, da pri knjigi ne bo zmogel več niti mirno zaspati.

Odsvetujem.

Nathan Filer: The Shock of Fall

Redko se mi zgodi, da me na kindlu kot naslednje branje ne čaka vzorec, temveč že kupljena knjiga. Zakaj Nathan Filer? Kdo za vraga je to? In zakaj sem knjigo kupil že vnaprej?

Priznam, potreboval sem spletno iskanje: Filer je za The Shock of Fall dobil costo za prvenec leta 2013, medtem ko je v splošni kategoriji neupravičeno zmagala Kate Atkinson z Life After Life.

Žal mi je, ampak sledijo pokvarki. Če mislite Filerja brati s pravim guštom, vam svetujem, da niti ne pošpegate naprej.

Resno.

Stran, stran, stran!

Bili ste opozorjeni. Moja vest je - vsaj s tem v zvezi - čista.

The Shock of Fall je predvsem roman suspenza, norega, deliričnega suspenza, ki bralca takoj potegne v svoje temne vrtince. Na začetku sem sicer še poskušal nekaj pametnjačiti z analogijami na Marka Haddona in Skrivnostni primer, ampak, povem vam, to je vse skupaj brez zveze. Ni analogije. Filer je izjemen tako v suspenzu kot v narativni prepričljivosti.

Imeti moraš jajca, da napišeš:

It doesn't matter, because I've changed all their names anyway. Nobody in this story has their real name. I wouldn't do that to people. Even Claire-or-maybe-Anna is between two other names I can't decide. You don't think I'm really called Matthew Homes, do you? You don't think I'd just give away my whole life to a stranger?

Come on.

Matt je shizo, ki preboleva smrt svojega brata Simona in se bori z občutki krivde. Počasno kopanje po družinski zgodovini in vselej subjektivnih spominih je fantastično, suspenz pa je v bralčevi negotovosti, ko se mu še zdaleč ne sanja, v kakšno godljo se je zapletel.

Dobro jo boste odnesli, če se boste Filerjevemu toku povsem prepustili. Če pa boste nespametno iskali faktografska sosledja, brezčasno zgodbo in poučen konec, vam razočaranje ne uide.

Nathan Filer je nova literarna zvezda. Absolutno priporočam.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen

Mnogo načinov je, na katere lahko - zelo pogojno rečeno - sodobni bralec bere Zločin in kazen: tu je kriminalka z rahlo srhljivimi elementi, pa psihološka analiza, premešana z globljimi, moralnimi vprašanji. Zgodovinski kontekst je podan sam po sebi, in zlahka lahko celo malce uživamo v vpogledu v petersburški vsakdan. Razumihin mi je hitro prirastel k srcu; presenečeno sem ugotovil, da je tudi Svidrigajlov že skorajda simpatičen, česar za nedoraslega, plehkega in globoko sebičnega Raskolnikova nikakor ne bi mogel trditi. 

Z Dostojevskim sem opravil za kakšno desetletje. Ali dve.