Vesna Goldsworthy: Gorsky

 

Zanimivo, Goldsworthy v opombi na koncu knjige najprej omeni Velikega Gatsbyja. Ne rečem, da na prvih petdesetih straneh romana ni obstajala resnična možnost, da bi dobili poklon in sijajno reinkarnacijo Fitzgeraldovega romana. Nasprotno, vstop v zgodbo je razkošen in dobro premišljen, ocena romana pa se zato zvede na preprosto vprašanje: kaj sem pričakoval?

Če bi pričakoval tehnično dovršen izdelek, jezik, ki je sedemnajst stopnic nad žanrom, pretanjeno, zavito zgodbo in rahlo ironijo, bi rekel: Ti bogeca, tole pa je, tole ...

Ker pa sem zagotovo dovolj naiven, da me je uvod ukanil in sem začel resno upati, da gre pri Gorskem za nekaj več, mi razočaranje ni bilo prihranjeno. Zgodba je preprosto tako dominantna, da ne ostane veliko prostora za kaj drugega kot samo še za jezikovno sijajno izvedbo. Osnovna postavitev likov je ponujala odlično možnost, da bi se Nikola iz pasivnega opazovalca prebil med dejavne igralce, a se to ne zgodi. Vse kar dobimo od velike književnosti, je učlovečenje Natalije na koncu, in to je to. 

Toliko tega je, kar bi v Gorskem lahko bilo ... Ščepec Radmile Petrović bi morda zadostoval.

Hans Hellmut Kirst: 08/15

Trilogija, kar ni prav dobro razvidno iz sličice zgoraj.

Od vseh Helmutov, Hellmutov, Helmuthov in Hellmuthov je naš Kirst tisti z dvema l v sredini in t na koncu. To zgolj kot robna opazka. Morda je pomembno navreči, da se je leta 1932 kot najstnik pridružil NSDAP, iz nje leta 1933 izstopil, ker je imel baje težave s plačevanjem članarine, med vojno pa je služil v Wehrmachtu. Kot smo v prejšnjem stoletju opazili vsi smrkavci, ki smo iz knjižnic vlekli kupe kirstov, je z nacizmom temeljito in sistematično opravil prav skozi svoje romane.

Desetletja kasneje sem se znova preizkusil na trilogiji 08/15, ki velja za Kirstov vrhunec. Takšni poskusi so vselej tvegani in jih ne priporočam nikomur. 

MG 08/15 je bil standardni mitraljez nemške vojske, simbol dolgočasnosti, povprečnosti in pomanjkanja vsakršne izvirnosti. Čudovit naslov za jedko kritiko pruskega militarizma. 

Branje kar teče, četudi morda sto, dvesto strani v vsakem delu trilogije bolj počasi, ko Kirst še razpostavlja figure po šahovnici, potem pa lepo prime in kar nekaj časa drži. Če Kirstu oprostimo, da se naslika v glavnem junaku Aschu, ki je popoln in brez napak, je branje še kanček lažje. Občasno iz zgodbe zaveje prijeten, očetovski duh Ericha Kästnerja, ki se prav nič ne stepe z ostrim obračunavanjem z množico vojaških tepcev vseh činov, nravi, starosti in oblik. Kirst bralcu stvari lepo poenostavi, naslika črno-belo, na bralcu pa je, ali se želi s tem sprijazniti. Jaz sem se, in ni mi žal.