ponedeljek, 02. julij 2018

Eka Kurniawan: Lepota je pogubna



Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi šaljivčka na Cankarjevi založbi, ki je roman postavil z naborom znakov velikosti 8 ali tam nekje.

Osebne zamere na stran; vsakič, ko preberem prvi odstavek, me oblije kurja polt:
Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva. Pastirček, ki se je zbudil iz dremeža pod plumerijo, se je polulal v hlače in zavreščal, štiri ovce so zbezljale med kamne in lesena znamenja na grobovih, kakor da bi tiger skočil mednje.Začelo se je tako, da je zaropotalo iz starega groba z nagrobnikom brez napisa, preraščenega s travo do kolen, a so vsi vedeli, da je grob Devi Aju. Umrla je pri dvainpetdesetih in vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva, in od takrat naprej nihče ni vedel, kako naj štejejo njena leta.
Kurniawan nas bliskovito prestavi na skrajne obronke magičnega realizma, za katerega sem mislil, da je izdihnil že pred desetletji, in nas zanesljivo vodi po zgodbi slavne prostitutke in njenih štirih hčera. Hvalim iskrivost pripovedi in njeno umeščenost v indonezijski zgodovinski kontekst, ne morem pa mimo pomanjkanja vodilne niti, ki je sama družinska saga ne more nadomestiti, izpadov čez rob obscenosti in godlje proti koncu, ki jo je Kurniawan neuspešno poskušal rešiti z duhovi. Kar je več kot bedno.

Zanimiva mešanica briljantnega pisanja in strukturnih porazov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar