sobota, 20. januar 2018

Boris Pahor: Mesto v zalivu

Pahorja sem se do sedaj izogibal. Rešpekt in to.

Žal mi je, ker nisem začel z Nekropolo.

Mesto v zalivu ne prinaša skoraj nobenega dogajanja. Osemnajstletnik Rudi Leban preživi nekaj dni z domoljubi na Krasu in razmišlja, ali naj gre v partizane. Odloči se, da gre v Trst. Konec.

Najboljši del romana je v občasni, dokaj nedosledni erotični napetosti med mladeničem in obema dekletoma, a je vsega skupaj premalo, da bi lahko spregledal prepogosto patetično liričnost pripovedi. Denimo:
In spet se mu vrača samozavest. Vsa prešerna bo kmalu in razsuta med biserne čipke na morju tam spodaj. Ker morje in njegovi lesketajoči kristali so čisti in umiti kakor ob rojstvu sveta. Malodušnost in spomin sta se samo za hip utrnila in prinesla temo, a zdaj se je črna pega spomina umaknila, in spet se lesketa vse srebro, ki je razlito po morju.
 Komaj komaj sem se priplazil do zadnje strani.

Ni komentarjev:

Objavite komentar