nedelja, 24. december 2017

Vila-Matas, Enrique: Dublineska

"Knjiga za literarne sladokusce!" pravijo v Mladini in Bukli.

Seveda, če obožujete seciranje Joyceovega Uliksesa (prebral sem zgolj Umetnikov mladosti portret, ki je kot Hobit za Gospodarja prstanov), Becketta in kar je še reči, ki se lahko podijo po glavi propadlega in ostarelega založnika.

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz v tem ne uživam.

Gašper Kralj: Rok trajanja


Če kaj, potem je Gašper Kralj zagotovo dobro opravil domačo nalogo. Rok trajanja je tako dodelan, da ponuja skoraj dokumentaren oris dela paliativnega oskrbnika. Junaku ne manjka globine, saj skozi večino zgodbe širokogrudno deli svoje zaznavanje sveta in razmišljanja. Roman teče zanesljivo, a navzdol, v sekvenčne opise premikov in dejanj, in se pod težo splošne zamorjenosti in preganjavice povsem sesuje. Zategadelj mi je bilo skoraj rahlo hudo.

Flann O'Brien: Tretji policaj

Flann O'Brien je psevdonim irskega postmodernista Briana O'Nolana. Njegov metafikcijski roman Tretji policaj je presenetljivo berljiv zaradi absurdnega humorja, ki se vleče skozi večino situacij, in je pisan na kožo vsem ljubiteljem Bulgakova. Najbrž ne bi umrl zaradi notranjih krvavitev, če bi Tretjega policaja prebral do konca, a vseeno nisem želel tvegati po nepotrebnem.

četrtek, 21. december 2017

Elfriede Jelinek: Ljubimki

Elfriede Jelinek je Vedrana Rudan, cepljena z Borutom Golobom. Zajedljiva, zlobno odkritosrčna, boleče neposredna odslikovalka avstrijske sodobnosti.

V Ljubimkah se prepletata zgodbi mlade Brigitte in še mlajše Paule, ki se odločita, da bosta svojo prihodnost zgrabili za roge. Situacijska brezupnost je odlično povezana s pitijsko, ironično in samo-ironično pripovedjo, ki vijuga med domačijskimi dilemami in analizo ženske duše.

Presenečen sem bil, da se zgodbi nista povezali, a je to na koncu najboljša odločitev. Zmotila me je večinoma dokaj izražena klišejska narava junakinj, ki je kajpak namerna, a zoprna. Roman je solidna štirica.

Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja

Oboževalci Harper Lee so pred dvema letoma od razburjenja dihali v papirnate vrečke: presenetljivi vznik Pojdi, postavi stražarja je bil tako šokanten, da smo celo največji zavrteži posegli po Če ubiješ oponašalca. Zmeda je bila popolna: od kod se je naenkrat vzela Harper Lee, je Stražar res nadaljevanje Oponašalca in zakaj ne?

Vprašanj je bilo več kot odgovorov, bralska druščina pa se je skozi dolge mesece uskladila v domnevi, da je Stražar zgolj zgodnji osnutek Leejinega mega-romana. Verjemite, če hočete.

Pojdi, postavi stražarja vam ni treba brati, ker ne boste zamudili ničesar razen razmeroma prijetne umestitve v čas in dodelanega lika Alexandre. Preostanek je šepajoče, dolgovezno in predvidljivo moraliziranje. Dolgcajt.

četrtek, 7. december 2017

Fran Milčinski: Skavt Peter

Milčinski je kralj. Tri njegova dela so zaznamovala moje otroštvo: legendarni Butalci, ki sem jih začel ceniti šele veliko kasneje, trpki Ptički brez gnezda iz rdeče Naše besede in spektakularna parada humorja Skavta Petra iz zbirke Biseri.

Milčinski je bil prvi varstveni in mladinski sodnik v Ljubljani (Ptički brez gnezda!), za tiste čase pa je dokaj pozno, po štiridesetem letu zakorakal v vode očetovstva. Skavt Peter je, če ga beremo med vrsticami, ganljiva izpoved očeta, ki natančno in nepristransko opazuje tako lastne otroke kot tudi občutja, ki ga prevevajo med odraščanjem potomcev in svojimi poskusi vzgoje. Pri tem je kritičen do frocovja, samega sebe in družbe, ki ga obdaja. Poslušajte, kako se loti pijancev:
Pijanci so resnično vredni usmiljenja. Prvič, ker jim silno trpi čast. Komaj kdo ugleda pijanca, holaj! - že si misli, tole je pijanec. S tako mislijo pa seveda ne koristi ugledu, ki ga želi pijanec uživati v človeški družbi ...
Skavt Peter je vsekakor med tridesetimi deli slovenske književnosti, ki jih morate prebirati v vseh starostnih obdobjih.

Ali Smith: Autumn

Ali Smith ima rokico za pisanje - v hipu sem se ji predal in užival v prefinjeni, humorni prozi. Če bi roman ostal pri Elisabeth in Danielu, njunih odbleskih skozi čas in brexitu, bi bilo ravno prav. Ko pa je Smithova dodala še Pauline Boty in neznano sporočilo ob koncu romana, ki se nekako ni prevrtalo do mojih možganov, sem se zavedel, da je balasta daleč preveč.

Morda bi bilo bolje, če bi Autumn prebral na dah, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel.