nedelja, 7. maj 2017

Marcel Proust: V Swannovem svetu

Drugo, nemara tretje branje Prousta je bilo moje lastno iskanje izgubljenega časa, dolgih, brezdelnih poletij izpred desetletij, ko sem kot najstnik vohljal tudi po tatijevi knjižnici, katere središče je bila zbirka Sto romanov. Prvo srečanje z dehtečimi combrayskimi vrtovi in izbruhom spominov ob magdalenicah se mi je globoko zarezalo v spomin.

Danes tega nisem več našel. Magdalenice in vrtovi so še tam, nedvomno popisani z natančno roko nekoga, ki se je znal poglobiti v svoje spomine in občutja, izza počasne pripovedi pa počasi vznikajo še podobe privilegiranega dečka, ki ne prestopi kastnih meja, in družbe, ki se do onemoglosti ukvarja sama s seboj in s svojimi postranskimi težavicami. Prousta je dandanes težko brati. Žal mi je, da sem sploh poskušal.

Ni komentarjev:

Objavite komentar