Alojz Štiglic, moj stari oče, se je takoj po okupaciji pridružil Bočanom, ki so se dogovarjali za akcije proti Nemcem. Mednje se je vključil tudi orožnik D., ki je upornike izdal. Starega očeta so aretirali 7. avgusta 1942, ga poslali najprej v mariborske zapore, potem pa ga 15. avgusta ustrelili v celjskem Starem piskru.
Istega dne so okupatorji zajeli tudi preostanek družine, mojo staro mamo Marijo, ki je bila takrat noseča, in otroke Alojza ter dvojčka Janeza in Franca. Odpeljali so jih v Celje, kjer so ločili otroke od staršev. Otroci - moj oče je bil takrat star tri leta in pol - so bili v okviru načrta Lebensborn poslani na kalvarijo v nemško okolje. Danes so znani kot ukradeni otroci.
Stara mama, krepka, slabo izobražena ženska, ki rodne Bočne ni zapustila več kot nekajkrat, je pristala na vlaku proti Auschwitzu. O njeni poti in preostanku življenja ni veliko pričevanj, je pa iz besed njenih sojetnic jasno, da se ji je od groze in skrbi za svoje izgubljene otroke omračil um in da je shirana umrla bodisi 20. oktobra bodisi 30. novembra 1942. Domnevam, da je bila od prvega dne nastanjena v Birkenauu. V Auschwitzu je bilo vsega skupaj 2.346 Slovencev, od tega 394 Judov in 77 Romov. Iz taborišča smrti se jih je vrnilo zgolj 25. Vse smrti, ki so se tam zgodile, so bile absurdne in nedojemljive.
Med vožnjo proti Krakovu si iz glave nisem mogel izbiti nikoli videnih podob stare mame v živinskem vagonu, pa edine fotografije, na kateri v Celju še zadnjič oblači jopico mojemu očetu, nabritemu, svetlolasemu triletniku. Prepad med zadnjo potjo brezpravne ženske in našim lagodnim potovanjem se mi je zdel grozljiv.
Zakaj Auschwitz? Kako je človeštvo prišlo do svoje najnižje točke? Koliko je imel prav Stanisław Jerzy Lec, ko je rekel, da se nobena snežinka v plazu ne počuti odgovorno?
Po Wikipediji sem brskal za ozadjem izgona madžarskih Judov, članek pa je kot verodostojen vir omenjal Reesov Auschwitz: A New History.
Knjiga, temelječa na več kot sto intervjujih in obilju zgodovinskega gradiva, me je posrkala vase. Rees oriše opotekajoče, negotove korake tretjega rajha, s katerimi je nacistični sistem zlagoma, deloma tudi kaotično, prišel od začetne ideje sovraštva do Judov do tovarn smrti. Drobceni premiki v zavesti in delovanju nemškega političnega in socialnega okolja, včasih povsem nehoteni, drugič pa zgolj kot odzivi na povsem banalne dogodke, so Evropo zapeljali v najbolj noro sistematično pobijanje vseh časov.
Rees ni napisal zgodovinske kronologije, ampak dosledno obrazložitev vzrokov in posledic, v kateri manj poučeni bralci najdemo tudi nekaj šokantnih novic, denimo o usodi slovaških Judov.
Auschwitz: A New History je opomin današnjemu človeku, ki si postavlja premalo vprašanj.
