Stripi niso moja disciplina. Celo otroštvo sem se uspešno izogibal Bleku Steni, Zagorju in celo - res mi je nerodno - Alanu Fordu. Mikijev Zabavnik mi je bil všeč, pa večina sredine Politikinega Zabavnika. Dandanes zaradi branže berem Dilberta, ki je hud, z veseljem pa tudi Calvina in Hobbesa. Ampak, kot rečeno, stripi niso prva stvar, na katero pomislim, ko se zbudim.
Mausa sem prijel v roke zaradi tematike. Zgodba očeta in njegovega preživetja v Auschwitzu je dostojno prikazana. Skozi obe knjigi se lepo prepletata sedanjost in preteklost. In to je pravzaprav to. Nič več in nič manj. Pravzaprav sem bil rahlo razočaran.
Mausa je treba brati zgolj zaradi forme.
Ni komentarjev:
Objavite komentar