sreda, 05. avgust 2015

Martin Amis: The Zone of Interest

Ne Martin ne Kingsley mi nista pri srcu, a mimo tematike ne morem. 4. avgust 1942 v Auschwitz-Birkenauu je poseben datum. Zato.

Amis ni Primo Levi, to je dejstvo. Zgodba je postavljena na drugo stran ograje KZ in je skoraj popolnoma odrezana od umirajočih milijonov. Razumem namen in poudarjeno ironijo situacije.

Slišimo tri pripovedovalce: Golo Thomsen je nečak Martina Bormanna, Paul Doll je pijanski, nesposbni komandant taborišča, Szmul pa poveljnik čistilne enote Sonderkommando. Zgodbe so popolnoma različne, prevladuje pa Golova obsedenost s komandantovo ženo in poskus interpretacije vpetosti v zločinski sistem.

Jezik gre nekako takole:
She wiped her Mund with a napkin, and her Gesicht readjusted.
Med branjem me je počasi prevzemalo nezadovoljstvo: najprej zaradi pomanjkanja ironije, ki jo obljubljajo recenzije, potem pa zaradi splošne zmede, ki zavlada v strukturi romana. A to sploh ni težava, osebno (in naj podčrtam: osebno) ne morem mimo skoraj popolnega zanikanja obstoja Človeka za ograjo. Amis ni Primo Levi in to seveda tudi ne more biti. Amis piše skozi osebno prizadetost in poglobljeno raziskovanje tematike, ki meji na obsedenost.

Žal zame rezultat ni daleč od Tournierjevega Jelševega kralja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar