nedelja, 19. oktober 2014

Stanisław Ignacy Witkiewicz: Slovo od jeseni

Metafizični roman prinese vihar referenc, citatov, hudomušnih sprevračanj in neskončnih prežvekovanj eksistence:
Ničnost je bila popoln nesmisel, nepredstavljiva celo kot prazen prostor. A navzlic logični nujnosti, da se nekaj predpostavi kot splošno izhodišče, četudi ena sama sestavina (sicer logike ne bi bilo) - o čemer je nekoč megleno razpravljal Chwazdrygiel - je v smrtni grozi zazijala strahotna luknja možnega ne le individualnega, temveč celo občega nebivanja, bolj logična kot resnična luknja, brez kakršnegakoli nazornega ustreznika pojma.
Že samo razstavljanje stavka in stavčna analiza zahtevata 340 kilokalorij, morebitno dojemanje pomena pa nepredstavljiv vnos energije in zelo zelo mlade možgane, recimo najstniške, ki jim je še vse jasno.

Atanazyjeva zgodba bi zaradi presenetljivo dobro zastavljenega lika, veličastno samozaverovanega in s silovitim lovskim nagonom, lahko celo preživela, če je ne bi ugonobile stotinje in stotinje metafizičnih in "metafizičnih" umotvorov. Je bil leta 1927 Witkiewitz nerazumljen umetnik ali samo prefrigan provokator?

Odgovora nimam, je pa - denimo - poljsko kulturno ministrstvo 26. novembra 1994 ukazalo ekshumacijo pisateljevega trupla. Genetski testi so pokazali, da je v grobu pokopana neznana ženska.

Bojim se, da je Witkiewicza treba brati v tej luči.

Ni komentarjev:

Objavite komentar