Pri Jhumpi Lahiri sem se boleče zmotil. "Z dežja pod kap" - pa kaj še! Prva tretjina je bila obupna, napisana v slogu sindikalnega zapisnikarskega pripravnika: prvo dejstvo, drugo dejstvo, pojasnilo dejstva, tretje dejstvo, pojasnilo dejstva in tako naprej, klemp, klemp, klemp. Skoraj tako grozljivo kot Paasilinna. Ampak slog človek še preživi, zgodbe, ki ne vznikne, pa nikakor ne. Razen če ni zelo zelo potrpežljiv, kar se tu - izjemoma - izplača.
Tu sta Subhash in Udayan, brata, rojena petnajst mesecev narazen, vzgojena kot dvojčka, neločljiva, in vendar povsem različna. Udayan je mali revolucionar, ki za svoja dejanja hitro plača s smrtjo, Subhash pa ponikne v Ameriko v znanstvene vode. Lahirijeva lepo odvije nit povezanosti med bratoma, vpelje ženo, ki je skupna obema, in hčerko, ki je od obeh in od nobenega. Zaokrožena pripoved zelo dosledno drsi proti koncu, po katerem mi ni bilo žal časa, preživetega z romanom.
A vseeno: zgodba ni tako zelo izjemna, da bi je bilo nujno treba povedati, še posebej pa ne na tako zanikrn način. Solidno branje, a nič več kot to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar