sobota, 30. november 2013

Colm Tóibín: The Testament of Mary

S Tóibínom sem si v laseh že od Mojstra in Brooklyna, zato mi pri The Testament of Mary ni bilo prav lahko pri srcu. 104 strani Tóibína je bolje kot 104 strani Žabota, sem si rekel, in začel.

Marija nas v jeznem, resigniranem jeziku povede skozi dva glavna dogodka, Lazarjevo vstajenje in Jezusovo križanje. Perspektiva je zanimiva, a ne kaj dosti več kot to, pripoved pa polna cvetk v smislu: "It is day now and what comes in here to this room is called light." Z malo spotikanja romanček hitro pride do konca, kjer ni kakšnega bistvenega presenečenja. Marija dobi prozaično pojasnilo: "'He died to redeem the world,' the other main said. 'His death has freed mankind from darkness and from sin. His father sent him into the world that he might suffer on the cross.'" Ma nemoj.

Hm. Če bi Tóibín svojim likom malce spustil ego in jih počlovečil - pa pri tem sploh ne namigujem na Pythonov ekstrem Life of Brian ali kaj podobnega -, bi roman morda še izplaval, tako pa nam ostane skoraj katehetska vadnica s poskusom Saramaga. Z neuspešnim poskusom Saramaga.

Odsvetujem.

četrtek, 28. november 2013

Jhumpa Lahiri: The Lowland


Pri Jhumpi Lahiri sem se boleče zmotil. "Z dežja pod kap" - pa kaj še! Prva tretjina je bila obupna, napisana v slogu sindikalnega zapisnikarskega pripravnika: prvo dejstvo, drugo dejstvo, pojasnilo dejstva, tretje dejstvo, pojasnilo dejstva in tako naprej, klemp, klemp, klemp. Skoraj tako grozljivo kot Paasilinna. Ampak slog človek še preživi, zgodbe, ki ne vznikne, pa nikakor ne. Razen če ni zelo zelo potrpežljiv, kar se tu - izjemoma - izplača.

Tu sta Subhash in Udayan, brata, rojena petnajst mesecev narazen, vzgojena kot dvojčka, neločljiva, in vendar povsem različna. Udayan je mali revolucionar, ki za svoja dejanja hitro plača s smrtjo, Subhash pa ponikne v Ameriko v znanstvene vode. Lahirijeva lepo odvije nit povezanosti med bratoma, vpelje ženo, ki je skupna obema, in hčerko, ki je od obeh in od nobenega. Zaokrožena pripoved zelo dosledno drsi proti koncu, po katerem mi ni bilo žal časa, preživetega z romanom. 

A vseeno: zgodba ni tako zelo izjemna, da bi je bilo nujno treba povedati, še posebej pa ne na tako zanikrn način. Solidno branje, a nič več kot to.

četrtek, 14. november 2013

Runer Jonsson: Vike Viking pri rdečekožcih


Krasen plen sem izvlekel iz antikvariata, malce tudi v nasprotju s težnjo, da bi zmanjšal število knjig na policah za dobrih sto: Vike Viking pri rdečekožcih. Vike je sicer car, prijazen, pameten, daljnoviden in v pravem trenutku prestrašen, a moj pravi heroj je zlobni, zajedljivi, strahopetni in preračunljivi Tjure. Med paniko ob pogledu na približujoče se Zoprnike:

"Tako je, je spodbudno rekel Halvar. Dobra zamisel. Seveda, preprečili jim bomo veslanje. In to bo tem bolj učinkovito, ker je veter šibak. Naj izstrelimo goreče puščice v vesla?

Govoril je poglavar Halvar, je rekel Tjure. Halvar Brihtnež! Ni še odkril, da potapljajo vesla v vodo. Ne more misliti na vse malenkosti."

Ali pa geneza Velikega Orkana na prvih nekaj straneh! Tresel sem se od navdušenja!

Če vaši devetletniki ne berejo Vikeja, je to resnična smola.

sreda, 13. november 2013

Albert Camus: Tujec



Sto let od Camusovega rojstva, prijeten članek v Delu, ki navrže nekaj trivije iz njegovega življenja, in dejstvo, da je bilo treba knjigo iskati v omari manj kot deset minut - več kot prepričljivi argumenti, da sem po nekaj desetletjih spet posegel po Tujcu.

Če odrinem absurdizem vstran in mimogrede spomnim še na Camusovo zgroženost, ker so ga povezovali s Sartrom, mi ostane samo še knjižica s 95 stranmi, ki jo beremo v povsem drugih časih. Pripoved je izčiščena do popolnosti, življenje uradnika Mersaulta pa šine iz izgubljenosti v pogubo, kot bi trenil. Presenetila me je lahkotnost, ki veje iz romana - in to usodnim vprašanjem navkljub.

Dobro, celo prijetno branje.

Bi Camusa v današnjih časih tudi prepoznali kot prelomnega avtorja? Najbrž ne, a to prejkone pove več o nas kot o njem.

nedelja, 10. november 2013

Eleanor Catton: The Luminaries


Cattonova je The Luminaries zastavila korajžno, in to od prve črke. Note to the Reader denimo napihnjeno začenja: "The stellar and planetary positions in this book have been determined astronomically. This is to say that we acknowledge the celestial phenomenon known as precession, by which motion to vernal equinox, the astrological equivalent of the Greenwich meridian, has come to shift." Podoben duh veje tudi iz orisa oseb in astralnih kart na začetku poglavij, ki se mi jih kljub kar nekaj astrološke kilometrine v nori mladosti ni ljubilo niti ošvrkniti z očesom. 

Všeč so mi bili arhaični povzetki poglavij, denimo pri Mercury in Sagittarius: "In which a stranger arrives in Hokitika; a secret council is disturbed; Walter Moody conceals his most recent memory; and Thomas Balfour begins to tell a story." Prisrčno, in to resno mislim.

Po uvodnem motoviljenju se zgodba končno lahko prične - in zgodba ima vse, od trupel, skrivnostnih tujcev, izginulih likov, vlačug, bogastva, ki ga ni več, do popolne prepletenosti, ki je nam, bralcem, ponavadi tako presneto všeč. Madonca, roman se šopiri tudi s silovitim vsevednim pripovedovalcem, ki mimogrede navrže: "We shall therefore leave Thomas Balfour standing on the wharf with his hands in his pockets, squinting into the rain. We shall turn our gaze some two hundred yards to the north, and alight at the Auction Yards on Gibson Quay - where, behind the rostrum, an unpainted door leading to a private office bears the legend "Nilssen & Co., Commission Merchants." Če se bralcu tu ne zašibijo kolena in orosijo oči, je bolje, da se pobere nazaj na Facebook, kajneda?

A vseeno s tem romanom nekaj ni v najlepšem redu. Brskajoč po zapiskih, najdem na koncu prve petine vprašanje: "Ali se začenja?" In se, takrat se nit res začne malce odvijati, a se koj spet zaustavi v dolgoveznem razpredanju tega ali onega protagonista. Stilistične bravure, kompleksna zasnova in več kot očitno leta priprav na pisanje ne morejo prikriti dejstva, da romanu primanjkuje osnovne napetosti, ki bi bralca gnala naprej.

Ker knjig po posvetu s farmacevtko ne uporabljam kot uspavalno sredstvo, sem The Luminaries besno odložil in se lotil Jhumpe Lahiri. Precej hitro mi je postalo jasno, kaj pomeni ljudski izraz priti z dežja pod kap, a o tem malce kasneje.