ponedeljek, 30. december 2013

Haruki Murakami: 1Q84


Za Murakamijeve ljubitelje je bilo to leto prav zanikrno - njihov ljubljenec ni dobil Nobelove nagrade za literaturo. Ah, žalost in solze!

Najbrž je več kot očitno, a tukaj je šlo za dve zablodi: Nobelova nagrada za literaturo je pretežno politično priznanje nekomu, ki je slučajno napisal več kot pet knjig. Murakami ni Tibetanec, kosovski Albanec, Nuba, Savdijka z vozniškim izpitom ali največji severnokorejski literarni oporečnik, zato tukaj nima kaj praskati. 

Druga, večja zabloda izhaja iz domneve, da je Murakami pisatelj veličastnih in do sedaj še ne videnih razsežnosti, ki so dosegle svoj vrh prav z 1Q84. Smejim se.

Ko iz knjigarne vlečeš 1200 strani, prva misel kakopak nanese na Murakamijevo supermaratonsko ozadje. Sputnik, Južno od meje in Norveški gozd so v primerjavi s tem liliputanski, Kafka in The Wind-Up Bird Chronicle pa že nekaj bližje, a še vedno daleč daleč stran.

Roman je mojstrsko razdeljen na dva glasova, Aomaminega in Tengovega, ki se jima kasneje pridruži še tretji. Ritem je popoln, leva, desna, leva, desna - v čudovitem, umirjenem aerobnem tempu. Sem že omenil, da je Murakami supermaratonec? Sem?

Aluzija na Orwella je jasna, gre za antiutopijo, a zgolj v pretanjenih podrobnostih, ki ločijo dva svetova med seboj. Gre tudi za fantazijo, ki je še najbližje The Wind-Up Bird Chronicle, a ne v vsej podivjani radikalnosti slednje.

Zgodba je silovita, prime in drži skoraj do konca druge knjige, tam popusti, spet izbruhne na začetku tretje, malce zamre v sredini in besno odvihra h koncu. Kapo dol, bil sem navdušen. Pa ne da me ne bi vmes tudi kaj zmotilo, sploh ne. Obrvi boste dvignili, ko boste šestnajstič slišali, da na "njenem telesu ni bilo niti grama maščobe". Malce se boste počutili neprijetno, ko bo gospod Murakami zajadral na robove dokaj stereotipnih japonskih pornografskih poljan. Konec - hm, konec ... Konec bi lahko bil drugačen?

A vseeno, če ste resen bralec, romana ne smete spregledati. Murakami je pomemben arhitekt sodobne pop-literature. Émile Zola našega časa, recimo. Bi leta 1885 preskočili branje Germinala?

sobota, 30. november 2013

Colm Tóibín: The Testament of Mary

S Tóibínom sem si v laseh že od Mojstra in Brooklyna, zato mi pri The Testament of Mary ni bilo prav lahko pri srcu. 104 strani Tóibína je bolje kot 104 strani Žabota, sem si rekel, in začel.

Marija nas v jeznem, resigniranem jeziku povede skozi dva glavna dogodka, Lazarjevo vstajenje in Jezusovo križanje. Perspektiva je zanimiva, a ne kaj dosti več kot to, pripoved pa polna cvetk v smislu: "It is day now and what comes in here to this room is called light." Z malo spotikanja romanček hitro pride do konca, kjer ni kakšnega bistvenega presenečenja. Marija dobi prozaično pojasnilo: "'He died to redeem the world,' the other main said. 'His death has freed mankind from darkness and from sin. His father sent him into the world that he might suffer on the cross.'" Ma nemoj.

Hm. Če bi Tóibín svojim likom malce spustil ego in jih počlovečil - pa pri tem sploh ne namigujem na Pythonov ekstrem Life of Brian ali kaj podobnega -, bi roman morda še izplaval, tako pa nam ostane skoraj katehetska vadnica s poskusom Saramaga. Z neuspešnim poskusom Saramaga.

Odsvetujem.

četrtek, 28. november 2013

Jhumpa Lahiri: The Lowland


Pri Jhumpi Lahiri sem se boleče zmotil. "Z dežja pod kap" - pa kaj še! Prva tretjina je bila obupna, napisana v slogu sindikalnega zapisnikarskega pripravnika: prvo dejstvo, drugo dejstvo, pojasnilo dejstva, tretje dejstvo, pojasnilo dejstva in tako naprej, klemp, klemp, klemp. Skoraj tako grozljivo kot Paasilinna. Ampak slog človek še preživi, zgodbe, ki ne vznikne, pa nikakor ne. Razen če ni zelo zelo potrpežljiv, kar se tu - izjemoma - izplača.

Tu sta Subhash in Udayan, brata, rojena petnajst mesecev narazen, vzgojena kot dvojčka, neločljiva, in vendar povsem različna. Udayan je mali revolucionar, ki za svoja dejanja hitro plača s smrtjo, Subhash pa ponikne v Ameriko v znanstvene vode. Lahirijeva lepo odvije nit povezanosti med bratoma, vpelje ženo, ki je skupna obema, in hčerko, ki je od obeh in od nobenega. Zaokrožena pripoved zelo dosledno drsi proti koncu, po katerem mi ni bilo žal časa, preživetega z romanom. 

A vseeno: zgodba ni tako zelo izjemna, da bi je bilo nujno treba povedati, še posebej pa ne na tako zanikrn način. Solidno branje, a nič več kot to.

četrtek, 14. november 2013

Runer Jonsson: Vike Viking pri rdečekožcih


Krasen plen sem izvlekel iz antikvariata, malce tudi v nasprotju s težnjo, da bi zmanjšal število knjig na policah za dobrih sto: Vike Viking pri rdečekožcih. Vike je sicer car, prijazen, pameten, daljnoviden in v pravem trenutku prestrašen, a moj pravi heroj je zlobni, zajedljivi, strahopetni in preračunljivi Tjure. Med paniko ob pogledu na približujoče se Zoprnike:

"Tako je, je spodbudno rekel Halvar. Dobra zamisel. Seveda, preprečili jim bomo veslanje. In to bo tem bolj učinkovito, ker je veter šibak. Naj izstrelimo goreče puščice v vesla?

Govoril je poglavar Halvar, je rekel Tjure. Halvar Brihtnež! Ni še odkril, da potapljajo vesla v vodo. Ne more misliti na vse malenkosti."

Ali pa geneza Velikega Orkana na prvih nekaj straneh! Tresel sem se od navdušenja!

Če vaši devetletniki ne berejo Vikeja, je to resnična smola.

sreda, 13. november 2013

Albert Camus: Tujec



Sto let od Camusovega rojstva, prijeten članek v Delu, ki navrže nekaj trivije iz njegovega življenja, in dejstvo, da je bilo treba knjigo iskati v omari manj kot deset minut - več kot prepričljivi argumenti, da sem po nekaj desetletjih spet posegel po Tujcu.

Če odrinem absurdizem vstran in mimogrede spomnim še na Camusovo zgroženost, ker so ga povezovali s Sartrom, mi ostane samo še knjižica s 95 stranmi, ki jo beremo v povsem drugih časih. Pripoved je izčiščena do popolnosti, življenje uradnika Mersaulta pa šine iz izgubljenosti v pogubo, kot bi trenil. Presenetila me je lahkotnost, ki veje iz romana - in to usodnim vprašanjem navkljub.

Dobro, celo prijetno branje.

Bi Camusa v današnjih časih tudi prepoznali kot prelomnega avtorja? Najbrž ne, a to prejkone pove več o nas kot o njem.

nedelja, 10. november 2013

Eleanor Catton: The Luminaries


Cattonova je The Luminaries zastavila korajžno, in to od prve črke. Note to the Reader denimo napihnjeno začenja: "The stellar and planetary positions in this book have been determined astronomically. This is to say that we acknowledge the celestial phenomenon known as precession, by which motion to vernal equinox, the astrological equivalent of the Greenwich meridian, has come to shift." Podoben duh veje tudi iz orisa oseb in astralnih kart na začetku poglavij, ki se mi jih kljub kar nekaj astrološke kilometrine v nori mladosti ni ljubilo niti ošvrkniti z očesom. 

Všeč so mi bili arhaični povzetki poglavij, denimo pri Mercury in Sagittarius: "In which a stranger arrives in Hokitika; a secret council is disturbed; Walter Moody conceals his most recent memory; and Thomas Balfour begins to tell a story." Prisrčno, in to resno mislim.

Po uvodnem motoviljenju se zgodba končno lahko prične - in zgodba ima vse, od trupel, skrivnostnih tujcev, izginulih likov, vlačug, bogastva, ki ga ni več, do popolne prepletenosti, ki je nam, bralcem, ponavadi tako presneto všeč. Madonca, roman se šopiri tudi s silovitim vsevednim pripovedovalcem, ki mimogrede navrže: "We shall therefore leave Thomas Balfour standing on the wharf with his hands in his pockets, squinting into the rain. We shall turn our gaze some two hundred yards to the north, and alight at the Auction Yards on Gibson Quay - where, behind the rostrum, an unpainted door leading to a private office bears the legend "Nilssen & Co., Commission Merchants." Če se bralcu tu ne zašibijo kolena in orosijo oči, je bolje, da se pobere nazaj na Facebook, kajneda?

A vseeno s tem romanom nekaj ni v najlepšem redu. Brskajoč po zapiskih, najdem na koncu prve petine vprašanje: "Ali se začenja?" In se, takrat se nit res začne malce odvijati, a se koj spet zaustavi v dolgoveznem razpredanju tega ali onega protagonista. Stilistične bravure, kompleksna zasnova in več kot očitno leta priprav na pisanje ne morejo prikriti dejstva, da romanu primanjkuje osnovne napetosti, ki bi bralca gnala naprej.

Ker knjig po posvetu s farmacevtko ne uporabljam kot uspavalno sredstvo, sem The Luminaries besno odložil in se lotil Jhumpe Lahiri. Precej hitro mi je postalo jasno, kaj pomeni ljudski izraz priti z dežja pod kap, a o tem malce kasneje.

sreda, 23. oktober 2013

Prispel je New Kindle Paperwhite (2013)

Rumeno-rdeči kombi je dostavil paket

Pred leti, ko so mi popustili živci in sem kupil prvega kindla, si nisem mislil, da se bom kot uporabnik bralnika kdaj počutil kot dinozaver, ki bolšči v uničujoč komet. Moje preroške sposobnosti so dokaj kilave, rad se denimo pohvalim s svojim prepričanjem iz leta 1988, da črno-bel VGA z 256 odtenki povsem zadošča vsem prihodnjim potrebam človeštva, a se mi pri e-črnilu žal dozdeva, da vem, kako bo šel razvoj stvari.

Na trgu imamo dominantnega igralca E Ink Corp., v katerega so bili pred dvema, tremi leti usmerjeni vsi napredni bralski upi. Bilo je nekaj velikih uspehov, kindle, kobo, nook in druščina so v tek pognali industrijo elektronskih knjig, in pričakovanja so narasla. Vsaka generacija zaslonov je bila rahlo boljša, povečevala se je gostota točk in zmanjševala potreba po nasilnem osveževanju, vendar so bili tukaj tudi porazi, denimo barvni zasloni s spranimi barvami. 

Druga stran enačbe vmes ni mirovala, razmah tablic z iOS, androidom in windows 8 je neustavljiv, zasloni se bodo še izboljševali, Amazonove aplikacije za kindle so sijajne in zagotovo nas čaka konvergenca naprav. Zakaj moram na službeno pot vleči notesnik, androidno tablico, androidni telefon in še kindla? Zakaj nimam samo hibridne tablice z zaslonom - denimo - tehnologije OLED? In konec?

Vem, bralnik je bralnik. Spodoben roman ne potrebuje barv, še manj pa odtenkov sive, baterija je odlična in traja tedne in tedne, bukov zaslon z osveževanjem pa uspešno preprečuje pobeg iz zgodbe v plitvine interneta ter socialnih omrežij. 

Ker moja sanjska tablica še ni rojena in ker imam - dinozaver - bralnik rad, sem s kindla 3 prešel na novega kindla paperwhite, ki je bil brez pompa objavljen letos septembra.

Nakup naprave poteka tako kot vedno, poiskati je treba Amazonovo mednarodno stran in kupiti. Cena z dajatvami in poštnino je nekaj pod 150 evri, nanj pa sem zaradi prednaročila čakal kakšen mesec. Domnevam, da bi ga danes dobil prej kot v tednu dni.

Če ga primerjam s prejšnjo generacijo paperwhita, ni nobene drame: dimenzije so enake, procesor (Freescale MX?) je z 1 GHz za četrtino hitrejši, zaslon ohranja 212 PPI, a je bojda vseeno boljši, uporabniški vmesnik pa prinaša nekaj bonbončkov, kot so gradnja osebnega slovarja s karticami, pregled X-Ray, ob slovarju še omrežno Wikipedijo, vključitev v Goodreads in podobno.

Ko novega paperwhita postavim ob bok staremu kljusetu kindlu 3, je zgodba povsem drugačna. Novinec je bistveno bolj prijeten na otip, 20 gramov lažji, manjši in predvsem skoraj seksi. Tipkovnica kajpada izgine, pojavi se zvito osvetljen zaslon, ki navidezno poveča belino elektronskega papirja in omogoča branje v temi. Je dokaj hrapav na otip, in ne vem, ali je to dobro. Programska oprema je spremenjena, bolj intuitivna in prijazna uporabniku. Listanje je enostavno, le če držim bralnik z levo roko, moram paziti, da pri tem dovolj iztegnem lene prste. Škripanja ohišja ni, življenjski sopotniki pa bodo znali ceniti, da izgine tudi tihi klik med obračanjem strani.

Amazon se tolče po prsih, da bo baterija z izključenim vmesnikom za brezžična omrežja zdržala do dva meseca, kar se mi zdi povsem zgrešeno, lahko pa da se tudi motim. 

Po dveh dneh sem zelo zadovoljen.

Vsebina

Pod zaščitno folijo

Zadnja stran

Novi kindle paperwhite na kindlu 3

Novi kindle paperwhite ob kindlu 3

Novi kindle paperwhite ob kindlu 3

Primerjava z nexus 7

Še iPad 2

Domača stran

V temi, najmočnejša osvetljenost

V temi, razumna osvetljenost

sobota, 19. oktober 2013

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela


Za Vojnovićem se vselej dviguje prah. Dober konj, pač. S Čefurji je bilo kot z nogometom: vsi so o romanu vedeli vse, stilistične razprave so spadale med obvezne like ob radlerjih, povprečen mimoidoči pa je že iz naslova zlahka izluščil za manjšo disertacijo socioloških dejstev.

Jugoslavija, moja dežela je drugačna, a se okoli nje vseeno po nepotrebnem bíjejo bitke za politične točke. Malce je za to spet kriv naslov, ki je - če dobro razmislim - v resnici infantilen in na prvo žogo. Politična tretja liga je kajpak takoj skočila pokonci in se spraševala, "ali izbrana knjiga spodbuja domovinsko zavest, zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi". Popolno nerazumevanje romana pripisujem nerodnemu dejstvu, da je knjiga natisnjena pretežno z malimi tiskanimi črkami, ki lahko manj veščemu bralcu delujejo dokaj zagonetno in zbujajo precejšnjo sumničavost.

Če česa v romanu ni v obilju, je to dogajanja. Vladan v Google vtipka ime svojega rajnkega očeta Nedeljka Borojevića, a namesto zadetkov o njegovi smrti najde zapise o najtemačnejših vojnih zločinih. Poda se na psihološko in fizično pot raziskovanja svojega otroštva, odnosa med materjo in očetom, predvsem pa poskuša skozi to prizmo osvetliti razloge, zaradi katerih je duh Jugoslavije šel k vragu. Slutim, kaj je bilo Vojnovićevo vodilo: narativna preprostost, ob njej pa velika psihološka analiza vsakdanjih zgodb iz začetka devetdesetih let.

Izjemnost Čefurjev je bila v pretanjeni mešanici navidezno lahkotnega govorca in tragičnega iskanja identitete, v Jugoslaviji pa se govorec sprevrže v klasičnega slovenskega literarnega jamrača, povsem nedoraslega epohalni témi.

Vojnoviću je z Jugoslavijo deloma spodletelo, a vseeno ostaja ob Borutu Golobu in Slavku Preglu med tremi slovenskimi avtorji, za katere brez občutkov krivde odkorakam v knjigarno in odprem denarnico.


sreda, 16. oktober 2013

Letošnji booker gre Eleanor Catton za roman The Luminaries



Pesimistična stava na Tóibína se je izkazala kot tradicionalno zgrešena. Eleanor Catton je neznano ime na mojem raztrganem literarnem zemljevidu, a mi vseeno docela nepričakovano vzbuja veselje do branja. Novozelandska avtorica, ki bi bila v košarki z osemindvajsetimi leti med veterani, je v književnosti še med mladiči. Navdušuje me (skoraj) monumentalnost, ki jih prinaša 832 strani. In, ja, lepo bo brati nekaj svežega.

Samo da dokončam Vojnovića.

ponedeljek, 23. september 2013

Tash Aw: Five Star Billionaire



Dovolj tišine.

Letos mi branje nominirancev za bookerja ne gre ravno od rok. 15. oktober je za vogalom, pa sem se na škrge privlekel zgolj skozi Ruth Ozeki, NoViolet Bulawayo, Eve Harris, dokazanega nesposobneža Jima Cracea in končno še Tasha Awa. Če pogledam na seznam finalistov, pri katerem za Jhumpo Lahiri skorajda nisem slišal, pri Eleanor Catton pa lahko samo ponovim prejšnje besede, tokrat brez "skoraj", mi je jasno, da bo končni obračun potekal med Jimom in Colmom. Tesna bo, vendar stavim na Tóibína, ker je večji blefer.

Five Star Billionaire me je malce izmučil, a očitno ne dovolj, da bi knjigo zagnal v kindlovski kot. Prva stvar, ki pade v oči, so rahlo povezane vzporedne osebne zgodbe. "Rahlo" pomeni tesnejšo prepletenost kot pri mojstru rahlosti Davidu Mitchellu, ki predstavlja svojevrsten rob te obrti. Vodilni liki so dobro izbrani, od Phoebe, ki se v Šanghaju poskuša prebiti iz tovarne do bogate poroke, padlega pevca Garyja, nepremičninarja Justina, podjetnice Yinghui, pa vse tja do presenetljivo nosilnega Walterja.

Romanu manjka prave eksplozivnosti in morda celo sporočilnosti, ki bi bila izven običajnih stereotipov, po drugi strani pa dokaj dostojen izdelek kvarijo občasna solzavost in nepotrebne introspekcije.

Ščebet, v katerem sem Tasha Awa proglasil za morebitnega dobitnika bookerja, kajpak obžalujem.